Svila, bombaž, til in žamet. Karo, pikčasto, monokromatično in progasto. Nabrano, zglajeno, v plasteh in zarobljeno. Iz preprostega kosa blaga lahko nastane marsikatera umetnina. Obleke so v pravem pomenu besede druga koža. So ekstenzija našega telesa, naše osebnosti. Lahko pokaže kdo smo, kakšni in kašne smo ali kakšni bi radi bili in kakšne bi rade bile. Obleka naredi človeka. Toda kdo je človek, ki nam naredi obleko? Koroška Slovenka Tamina Katz je študentka mode. Obiskovala je modni koleg Herbststraße na Dunaju in nato začela študij na University of Derby v Angliji. Pogovor o modi, razvoju branže in Brexitu.
Kaj vas je prvotno privlačilo v modni panogi?
Tamina Katz: Ko sem bila še čisto mlada, sva z babico vedno skupno šivali. Vedno, če sem jo obiskala, sva izginili v sobo, kjer je stal njen šivalni stroj, in šivali obleke za punčke ali popravljali strgana oblačila. Kot desetletna sem potem polnila risalne knjige, ki so bile namenjene skiciranju oblek. Nato sem tudi začela prosto risati figure, ki so potem tudi bolj ustrezale potrebam kakega osnutka za obleko.
Če pogledam nazaj, bi zame bilo verjetno bolj smiselno, če bi obiskovala WiMo (Višja šola za ekonomijo in modo). Toda ne obžalujem časa na Slovenski gimnaziji, ker sem se na ta način lahko tudi izven družine vključila v koroško slovensko družbo in se tudi naučila knjižnega jezika na višjem nivoju.
V sedmem razredu sem si potem zamislila, da bi rada študirala modno oblikovanje. Sicer si nisem bila gotova, če je pravi poklic zame, toda mislila sem si, da bi gotovo obžalovala, če ne bi vsaj poskusila in se prijavila. Začela sem študirati na Dunaju in tudi v tem času še nisem vedela, ali je to pravi študij zame. Saj je zelo zahtevna panoga. Vendar konec koncev je moj interes premagal negotovost.
Po zaključku študija na modnem kolidžu v Herbststrasse ste se napotili v Anglijo, kjer zdaj študirate. Kako si lahko človek predstavlja vsakdanjik na modni univerzi?
Mislim, da je angleški izobraževalni sistem za modni študij boljši od avstrijskega. V Avstriji niti ne moreš doseči bachelorja. To se mi zdi zelo škoda. Zaradi tega se študenti ali študentke mode potem odselijo.
Na moji sedanji univerzi največ časa delam samostojno. Mislim, da je to zelo smiselno. Absurdno je, če ti kdo reče: »V tem časovnem okviru moraš biti kreativna!« Na Dunaju smo imeli tak urnik. Zdaj imamo le rok za oddajo, ampak proces je odvisen od tebe. V bistvu imamo le dva predmeta. Ob četrtkih moramo biti na univerzi in delati na svoji kolekciji. V bistvu si itak ves teden tam in delaš, ampak ob četrtkih ti lahko profesorji pomagajo in dajejo nasvete. Ob ponedeljkih pa imamo teoretični predmet, ki pa je bolj osredotočen na pripravo za »bachelorsko« delo. Pri teh dveh terminih tudi vsakdo prezentira, v kateri meri je napredoval s svojim delom.
Velik del vašega študijskega dela se bavi z ustvarjanjem lastne kolekcije. Kako nastane modna kolekcija?
Javnost vidi le končni produkt, torej oblačila in redkokdaj še kakšno skico. Toda delo na neki kolekciji je zelo zahtevno in traja dolgo. Prvi semester smo se v bistvu večinoma uvajali v našo temo. Na začetku si moraš poiskati neko inspiracijo in iz tega se izlušči potem tema, na kateri boš delal. Kot v vseh zvrsteh umetnosti, mora končni izdelek nekaj izpovedati. Ob začetku smo morali pokazati slike in ključne besede, ki nas inspirirajo. Tako je nastal kolaž, ki sestavlja ozadje tvojih oblek. Naš učitelj nam je potem dal »feedback«, s kakšnega vidika lahko nadaljujemo. Potem si premisliš, kako hočeš to ozadje spremeniti v obleko. Prva oddaja je morala vsebovati 20 narisanih oblek in en zašit prototip, ki pa je lahko bil narejen iz kateregakoli blaga. Nato smo morali oddati še enkrat toliko skic ter naslednji prototip. Zadnja oddaja je potem sestavljena iz sto skic, najmanj štirih zašitih oblačil ter iz teoretične raziskave. Profesorji in profesorice seveda dela ne ocenjujejo po svojem okusu, ampak po tem, ali si izpolnil kriterije.
S čem se bavi vaša trenutna kolekcija?
Pomembno mi je bilo, da se pri letošnji kolekciji lahko bavim z neko osebno tematiko. Spoznala sem, da je zame važno, da delam z nečim, v kar lahko vlagam nekaj svojega. Če se bavim z neko splošno temo, nikoli ne bom tako s srcem pri stvari.
Zame je bilo zelo težko oditi od doma. Najprej na Dunaj in zdaj v Anglijo. Zaradi tega sem se odločila za temo odraščanja. Torej proces, kako nastaneta iz najstnika in najstnice odrasli in odrasla in kako se začneš sam spoznavati ter se ljubiti. Pri temi, ki je tako široka, pa je v bistvu še težje nekaj zasnovati, saj nimaš nobenih barv ali vzorcev, ki te lahko vodijo. Zato sem se osredotočila na lastno občutenje in izkušnje. Hotela sem na primer, da oblačila reflektirajo ugodje v lastnem telesu in povzročijo občutek moči, če jih nosiš. Zato sem tudi izbrala naravne tkanine, ki so prijetne za kožo. Pri barvah sem sama pri sebi raziskovala, v katerih se dobro počutim in močno. Kolekcija je v bistvu narejena za žene, ampak nekaj delov je tudi uniseks. Trenutno se mnogo bavim z različnimi tiski. Razvila sem print, ki se sestavlja iz močno povečanega vzorca metuljevega krila. Metulj zame v tem sklopu predstavlja razvoj osebe.
Kako bi opisali vašo estetiko?
Zase to zelo težko rečem, saj sem v prvih letih ustvarjanja. Tudi ne bi hotela že določiti svoje estetike, saj je zdaj čas za eksperimentiranje. Na univerzi rečejo, da so moja dela bolj »clean«. Torej ravne silhuete in bolj minimalistični kroji. Moje inspiracije so pogosto tudi stvari, ki kažejo vpliv minimalizma. Sama opažam svoj »stil« bolj v tem, da se na koncu vse, kar rišem, nekako ujema. Moj profesor pravi, da bi moja dela po estetiki najlažje primerjal z dizajnerko Jil Sander.
V čem se razlikuje izobrazba na Dunaju na kolidžu v Herbststrasse od študija v Angliji?
V bistvu ti dve izobrazbi sploh ne
moreš primerjati. V Londonu leži fokus na samostojnem ustvarjanju. V Herbststrasse pa se prakticira navadni šolski sistem. Zame je to bilo v tem oziru dobro, ker sem se res dobro naučila šivati. Za šivanje je gotovo najboljša šola. Urijo te za šivanje vseh vrst oblačil. Nadalje, smo imeli predmete kot podjetništvo in računovodstvo. To mi je zdaj na vsak način v prid. Študenti in študentke iz Anglije imajo pri šivanju pogosto več težav.
V Londonu pa je zasnovanje oblačil na vsak način boljše. Ker smo študenti in študentke z Dunaja kar začeli v tretjem letu angleške izobrazbe, ker je Herbststrasse namreč partnerska šola univerze Derby, nam tu manjka nekaj izkušenj.
Ali družbena gibanja, kot sta na primer bodypositivity-movement ali ekološko gibanje, vplivajo na modno sceno na univerzi in izven nje?
Ko sem bila na kolidžu na Dunaju, tega nisem zaznavala. Ekološka sprejemljivost ni bila tema. Na univerzi Derby pa se mnogo bavimo s tem. Če bi sama ustanovila neko podjetje, bi na vsak način naredila vse – od produkcije do produkta – okolju prijazno. Menim, da bi moralo to vsako podjetje narediti. Ljudje se zaradi ekološke krize danes tudi veliko bolj zanimajo za to, da kupijo kvalitetne, ekološke obleke. Na univerzi so nam profesorji in profesorice navedli mnogo ponudnikov, kjer lahko kupimo primerne vrste blaga. Najti ekološko blago je namreč še vedno naporno. To je verjetno tudi eden izmed razlogov, zakaj mnogo dizajnerjev in dizajnerk še ni presedlalo na okolju prijazno modo. Veliko hitreje najdeš blago, ki je lepo, cenovno ugodno in primerno za oblačilo, če se ne brigaš za njegovo ekološko sprejemljivost.
Kar se pa tiče t. i. »body positivity«, torej pozitivnega sprejemanja vseh telesnih oblik, univerze ter kolegi in kolegice še niso tako daleč. Na Dunaju smo na primer morali vsa oblačila šivati za velikost 36. To je bil normativ. Na univerzi niti nimaš možnosti, da bi delal obleke za večje velikosti, ker je to kriterij ocenjevanja. Direktno ti rečejo, da moraš šivati za to velikost. V Angliji je isto. Smernica za velikost je 38. Na Dunaju si si lahko model izbral, torej bi bila možnost še nekoliko večja, da bi lahko delal nekaj za večje velikosti, v Angliji pa ti modele dodelijo. Menim, da je to prava bedarija! Tudi te konfekcijske številke so v bistvu del zastarelega sistema in največkrat niti ne ustrezajo.
Toda opažam, da se ravno v modni branži mnogo spreminja. Vidiš vedno več »plus-size« modelov in modeli z edinstvenimi oblikami po zunanjosti so pogosto bolj priljubljeni pri dizajnerjih in dizajnerkah. Mislim, da bi univerze morale veliko več prispevati k temu razvoju in tudi izobraževati študente in študentke v tem, kako se dela oblačila za različne oblike telesa.
Kako se bo po vašem mnenju modna branža v prihodnosti razvila?
Na eni strani mislim, da je ekološka in kvalitetna produkcija oblek bodočnost mode. Na drugi strani pa sem mnenja, da se bo modna branža morala odpreti. Nekaj znakov je že videti: na primer letos lahko prvič obiščeš London fashion week, tudi če nisi osebno vabljena. Moraš pa kupiti drago vstopnico, kar spet zmanjša dostopnost. Toda vsaj poskuša se razgibati ta zastareli sistem. Fashion-week sistem je nastal v zadnjih stoletjih in je močno zaznamovan od obveznosti nakupa. Mnogo znamk se je že emancipiralo od tega sistema in dela po kolekcijah. Te predstavijo javnosti, če so gotove.
Kako vpliva brexit na študente in študentke v Londonu?
Za nas, ki smo prišli iz Avstrije, je bilo res čudno, ko smo opazili, da smo mi pogosto več vedeli o brexitu, kot angleški študenti. Odkar sem tam, me nihče ni nagovoril na temo brexit. Tudi ob vikendu volitev nisem opazila nobene razlike do drugih dni. Sploh ne bi vedela, da so volitve, če mi ne bi facebook predlagal, da grem volit. V Avstriji se redno v družini in s prijatelji diskutira o politiki. V tem okviru se pogosto tudi več naučiš o politiki, kot v šoli. V Angliji tega ni. Tudi v šoli se zelo malo učijo o političnem sistemu. Kolegi so mi rekli, da je politika oz. brexit prava tabu-tema, o kateri se doma ne govori. Vsak to potem zase razjasni. Toda ko sem potem vprašala, so mi kolegi večinoma rekli, da so proti brexitu. Zdi se jim nepravično, da so oni bodočnost dežele, vseeno pa odločajo stari. Večina mladine je bila proti brexitu, starejši pa so volili zanj.
Kaj bi radi postali po poklicu?
Zdaj po študiju bi se rada vrnila na Koroško in si poiskala nekaj praktikov. Rada bi šla v Italijo, na primer v Milan. Hočem si pridobiti več izkušenj. Dolgoročen cilj pa je, da ustanovim lastno podjetje. Hotela bi delati po spletu, kajti na ta način si lahko globalno zastopan. Še ne vem, kdaj se bom upala to udejanjiti, ampak to so moje sanje.
