Hans Widrich izhaja is stare kmečke rodbine pri Grebinju, kjer so skozi generacije govorili nemško in slovensko. Po maturi leta 1956 na Plešivcu je Widrich v Gradcu absolviral študij filozofije in teologije, ki ga je leta 1963 zaključil z doktoratom. Zatem je bil desetletja aktiven v avstrijskem kulturnem življenju, mdr. 21 let medijski šef Salzburškega festivala. Vse življenje je tesno povezan z rojakom in prijateljem Petrom Handkejem, iz plešivške dobe pa izvira tudi njegova bližina do Gustava Januša, Florjana Lipuša in Valentina Omana. – S Hansom Widrichom se je pogovarjal Janko Ferk.

Dragi doktor Widrich, domnevam, da ob »četrtkih Nobelovih nagrad za literaturo« oba že dvajset let čakava na vest, kdo bo zmagovalec! Samodejno se stavlja vprašanje, ali ste bili presenečeni nad nobelovcem iz Koroške?

Hans Widrich: Peter Handke je v zelo mladih letih prejel najpomembnejše nagrade za nemško literaturo. Takrat sem že računal s presenečenjem iz Stockholma. Od debate o Srbiji naprej, ki se ga je oprijela, pa ne več. Toda: Ko sem slišal, da bodo tokrat podelili dve nagradi, sem bil skoraj gotov, da bo eno prejel naš prijatelj. Slučajno sem dan prej telefoniral z njim, te teme pa se zavestno nisem dotaknil.

Peter Handke je bil eno celo gimnazijsko življenje – tisto svoje hčerke Amine namreč – vaš sosed. Povejte, kako se je razvijalo vajino prijateljstvo od plešivških let naprej! Saj nobelovec ni nekompliciran človek. 

Umetnik nikoli ni enostaven, toda prijatelj je prijatelj.   

Handke je v Gradcu študiral pravo, jaz pa teologijo. Občasno sva se srečala. Poročal mi je, da dela na romanu – Die Hornissen (Sršeni). V njem je hotel prikazati svinjsko kolino nekako liturgično in jaz sem mu moral vse podrobnosti o tem razložiti. Govorila sva tudi o stari slovenščini na tablicah križevega pota v grebinjskem kloštru. 

Ostala sva v stiku. Obiskal sem ga v Kronbergu, v Parizu – nenadoma pa je iskal bivališče v Avstriji za dobo gimnazijskih let svoje hčerke Amine. Naša sosednja hiša je bila prosta. Leži sredi mesta in je vendar popolnoma skrita. V teh letih so se redno vrstila kosila z otroci ob spričevalih, praznovanja rojstnih dnevov in – to pa samo v dvoje – veselje nad izidom vsake njegove nove knjige. 

Zadnje vprašanje še k Handkeju, saj tu gre vendarle za Hansa Widricha. Boste potovali na podelitev Nobelove nagrade v Stockholm? 

Bil sem samo dvakrat na počastitvah: pri častnem doktoratu na Univerzi v Celovcu in podelitvi častnega občanstva v Grebinju. Oboje je bilo dostojno. 

Dragi Hans Widrich! Ko sem poleti bral vašo biografijo »Bei den Fischottern in der Ebene und auf den Bergen«, me nobena druga stvar ni mogla zmotiti. Knjiga je zanimivejša in bolj napeta kot mnogo drugega, kar sem zadnje mesece bral. Zato moje vprašanje: Ste knjigo ponudili kateri treh slovenskih založb v Celovcu za prevod in izdajo?  

Knjiga je zasebni tisk in ni za prodajo. Podaril sem jo le prijateljem. 

V veselje mi je pri branju bilo, da sem skoraj brez izjeme naletel na imena, ki mi niso neznana oziroma ki jih tudi osebno poznam, poleg Petra Handkeja. Ob njegovem obisku leta 1980 na Mönchsbergu sem spoznal tudi vas.

Je že nenavadno: Ruda ima trirazredno ljudsko šolo z dvema učiteljema. V istem(!) razredu sta bili moji sošolki Spieler Maria in Hasse Loni. Slednja je mati mojega mladega prijatelja Martina Kušeja. Mario Spieler sem vedno spet srečal v Gradcu, Loni pa mnogo pozneje v Salzburgu skupaj z možem in Velikim sinom ob priliki njegove prve inscenacije Salzburškega festivala.

Pripadate nekako h koroško-slovenski družini ali, še bolje, ji hočete pripadati? Kdo sodi med vaše srčne prijatelje med koroškimi Slovenci, če taki obstajajo? Mislim, da boste Gustava Januša vsekakor omenili. 

Koroški družini rad pripadam, sprva k Padnigu na Haberbergu pri Grebinju, odkoder izhajam in kjer so celo moji vnuki dobrodošli, nato k prijateljem iz plešivških časov, Gustavu Janušu, Florjanu Lipušu, Tinu Omanu. Dragocen mi je stik z grebinjskimi osebnostmi, kot so to župnik in monsinjor Hanzi Dersula, župan Josef Müller ali neutrudni raziskovalec domačih krajev Valentin Hauser.  

Kako dobra je vaša slovenščina danes?  

Naš čudoviti profesor slovenščine Johann Schnabl nam je približal Ivana Cankarja und Prežihovega Voranca. Moji šolski spisi so bili dobri, maturitetno spričevalo krasi »prav dobro«. Med pohodi s Petrom Handkejem po Krasu sva se zelo dobro sporazumevala. Potem pa je že konec. – Skratka, če govorite slovensko počasi, vas dobro razumem, moji odgovori so rahlo okorni, so pa tudi razumljivi.

So bili vaši predniki Widrichi in Ehrlichi koroški Slovenci? Vprašujem, ker Grebinj danes niti k slovenskemu obrobju ne sodi več in se je jezik zaradi asimiacije že zdavnaj obrusil. 

Na posestvih mojih staršev in materinih starih staršev sta se do obdobja nacizma nereflektirano uporabljala obe jezika enakovredno drug ob drugem, predvsem pa sta se pela. Po 1945 so se tudi hlapci privadili govoriti »dajč«.

Nek bližnji sorodnik je svojega sina poslal v dvojezično ljudsko šolo, ker je bila jasno boljša. Reakcija sosedov: Te ni sram? Zatem se je odločil za običajno šolo. 

V Salzburgu ste postali zelo uspešni. Ste ostali Korošec? 

Korošec ostaneš vedno. Vendar se je marsikdaj kak radijski novinar čudil, da tega pri meni ni slišati. 

So vaša žena in otroci tudi zaznali koroške in tudi slovenske korenine?

Žena in otroci so radi prihajali k romarskim mašam na Lisno goro in se čudili njim nepoznanemu in čustvenemu petju. 

Na Salzburškem festivalu ste spoznali veliko osebnosti. So bile komplicirane?  

Čim pomembnejši so bili umetniki na festivalu, tem enostavnejši so bili razgovori. Za projekte pa se je vsekakor bilo treba natančno pripraviti.  

Katoliški Cerkvi ste bili vedno naklonjeni. Povejte mi, koga bo papež Frančišek imenoval za naslednjega škofa na Koroškem. Ne gre mi toliko za ime, temveč za profil ali vsaj tako imenovano ekspertizo, kakor se temu danes širokopotezno reče.  

Naših vsakoletnih plešivških maturitetnih srečanj se je udeležilo tudi več duhovnikov. Nenadoma so govorili o neki »ženski komandi« v škofiji. Sprva so se muzali, sčasoma pa so postali vedno bolj razjezeni, predvsem nad nuncijem, ki zadeve očitno ni jemal resno.

V sedanjem zastrupljenem ozračju se bo verjetno zadolžilo duhovnika iz druge škofije.

Profil? Egon Kapellari je bil srečno naključje  – nikakor pa ne slučajno naključje. Mislim, da se je hirahija že zgodaj nanj osredotočila. S tem kulturnim škofom sem lahko vzel v pretres marsikateri cerkveno-kulturni projekt.  Pozna delo Handkeja in mu je pri nekem simpoziju na dunajski univerzi posvetil fulminanten slavnostni govor.  [op. J. F.: Slavnostni govor je bil objavljen v knjižni obliki z naslovom »Verwandlung und Bergung der Dinge in Gefahr« leta 2014.]  

Razumem nepotrpežljivost »vernih vernikov« in bi jih želel opogumiti, da se vzravnajo in vstanejo. 

Hvala za pogovor, ki ga bova morala ob naslednji priložnosti nadaljevati, kajti potrebno bo še marsikaj in še zajetneje povedati.