Glinje – S svečano akademijo sta v petek, 20. septembra 2019, SPD »Borovlje« in Posojilnica Bank obeležila 130-letnico Posojilnice Glinje. Svečanost je bila pri Cingelcu na Trati, kraju ustanovitve glinjske posojilnice.
Pomembna zahteva in geslo na ljudskih taborih, ki so bili izraz vseslovenskega narodnega gibanja v drugi polovici 19. stoletja, je bila politična, gospodarska in kulturna emancipacija Slovencev. To je bil čas propada železopredelovalne industrije na Koroškem in hude gospodarske krize, kreditov ter denarnih sredstev je hudo primanjkovalo. Lastni denarni zavodi, hranilnice in posojilnice so bili jamstvo za osvoboditev naroda iz klešč gospodarske odvisnossti. Prva hranilnica in posojilnica ne le na Koroškem, ampak v vsej avstroogrski monarhiji, je na pobudo Valentina Janežiča iz Leš bila leta 1872 ustanovljena v Šentjakobu v Rožu. 29. julija 1885 so pri Šašlnu v Strugarjah ustanovili »Posojilnico v Slovenjem Plajberze«. Iz nje je leta 1907 vzniknila Hranilnica in posojilnica v Podljubelju. Hranilnico in posojilnico v Glinjah so na pobudo Lovra Zablačana, posestnika pri Cingelcu na Trati in graditelja istoimenskega kulturnega doma, ustanovili 10. junija 1889. Zablačan je hranilnici načeloval do svoje smrti leta 1914 in je svojo posest zapustil slovenskim organizacijam.
Razgibana zgodovina
Zgodovina glinjske posojilnice je razgibana podobno kot vseh ostalih slovenskih ustanov na Koroškem. Po plebiscitu je bila ustanovljena krovna slovenska zadružna organizacija »Zveza koroških zadrug«, vanjo se je seveda vključila tudi glinjska posojilnica. Nacisti so slovensko zadružno lastnino zasegli in hranilnice in posojilnice ukinili ali pa jih priključili nemškim rajfajznovkam. Cingelc na Trati so rjavi obastniki sprva spremenili v vežbališče hitlerjugenda, pozneje pa je bilo oporišče nemških enot, ki so odtod hajkale partizane. Mnogo zadružnikov je bilo pregnanih ali pa so končali v kacetih. Le za las je bomba zgrešila poslopje. Po vojni so se vselili Angleži. Šele leta 1949 je tudi po zaslugi Mirta Zwittra bila zadružna lastnina vrnjena, vendar ne v celoti. Država Avstrija in Raiffeisen sta vrnitev slovenske zadružne lastnine ovirala, kar se je odražalo tudi v odlivu članstva. Nova zakonska določila o poslovanju bank so na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja narekovala združenje krajevnih posojilnic in hranilnic. Spodnjerožanske posojilnice in hranilnice, tudi glinjska posojilnica, so se združile v Posojilnico Bank Borovlje, ki se je leta 1994 preselila v današnje prostore na boroveljskem Glavnem trgu.
Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je SPD Borovlje kupilo Cingelc na Trati in ga v celoti obnovilo. Na pobudo predsednika Melhijorja Verdela, gonilne sile obnove, je bil urejen tudi ličen posojilniški muzej, ki je enkraten dokument poslovanja slovenskih posojilnic na Koroškem.
Petkovo proslavo so s petjem in glasbo olepšali in popestrili pevke in pevci Komornega zbora SPD »Borovlje« (vodi Roman Verdel), Moškega zbora iz Slovenjega Plajberka (vodi Folti Waldhauser) in tamburaši iz Šentjanža (vodi Damir Zajec). Med posameznimi točkami je povezoval Niko Kupper. V imenu prirediteljev je navzoče pozdravil Roman Verdel, med njimi Hanzija Schaschla starejšega, Felixa Wieserja, predsednika UO Posojilnice Bank, predsednika Slovenske gospodarske zveze Benjamina Wakouniga in Visokega predstavnika v BiH Zdravka Inzka, pripravljeni so bili osnovni podatki o krajevnih posojilnicah. Felix Wieser je ustanovitev posojilnic imenoval pomembno obliko samopomoči koroških Sovencev.
Posebno pozornost je svečanosti namenil znani boroveljski odrski umetnik Maximilian Achatz. S seboj je prinesel originalno zadružno knjižico Hranilnice in posojilnice v Glinjah, s številko 270 in na ime svojega starega očeta Valentina Achatza in Johana Šašla. Koliko takšnih knjižič je še?
