Pokaži mi svojo klet in povem ti, kdo si. Pod leseno hišo, ki je redko kdaj obiskana, se razteza cel labirint nedotaknjenih prostorov. V teh votlinah izginjajo pozabljene sanje in spijo osebe, v katere bi se lahko razvili. Nekateri so potlačili staro knjigo v kot, drugi ladjo, tretji slikarsko stojalo. Neradi smo v kleti, zrak je težek, stene utesnjujejo. Klet v Dvoru za ograjo z imenom »Svoboda« je drugačna, sonce sije toplo skozi okna, v kotu stojita stola z zebrinim vzorcem. Napolnjena je s 4.609 knjigami in 27.405 radijskimi oddajami. Arhivar te preobilice, filozof, učitelj plesa in predsednik Zveze slovenskih pregnancev Gregej Krištof govori o travmah koroških Slovencev, svoji pozni ljubezni do branja in o plesu kot usklajevanju telesa in možganov.

 

Ste predsednik Zveze slovenskih pregnancev. Od izseljevanja je letos minilo 75 let. Zakaj naj bi se mladina ukvarjala s to tematiko?

Potrebno je. Filozof Philipp Blom je zapisal, da je demokracija izjema v človeški zgodovini in čisto mlada. Piše, da je umrljiva. Torej jo lahko tudi izgubimo. Ampak demokracija ne bo umrla v smislu velikega poka. V zadnjih letih lahko opažamo, kako je demokracijo mogoče spodkopavati in nenadoma je ne bo več. Zato se moraš, star ali mlad, ukvarjati z zgodovino in filozofijo, da poskusaš razumeti, kako človek deluje. Kandidiral sem za predsednika tudi zato, ker se intenzivno ukvarjam z nacizmom. Potomec sem, mojo babico, moje strice in tete so deportirali. Na strani moje matere so bile žrtve. Mojega deda so odgnali. Eni pravijo, da so bili partizani, drugi, da je bilo privatno maščevanje. Zato se do skrajnega zanimam za človeške grdobije, kaj v nas tiči. Kaj takšnega kot tedaj se ne sme več zgoditi.

Kako bi opisali delo organizacije?

Moji predhodniki so pred nekaj desetletji skušali postaviti nekaj spomenikov. Letos pa smo uspeli. Pomembno delo je. Največkrat greš sicer mimo, ampak tisti, ki obstoji in si ogleda spomenik, mogoče celo prepozna kakšno znano ime in se spomni, kako smo že trpeli in česa nočemo še enkrat doživeti. Na Suhi bodo letos na državni praznik odkrili spomenik za teh 32 ljudi, ki so jih za časa nacizma pregnali. Nekaj jih je še živih in tisti bodo tudi prišli na odkritje.

Se lahko in ali naj se oprosti krivcem za te travme?

Osebno sem za. Ampak na žalost nam ne dajo možnosti za oprostitev. Vedno spet nas ranijo in postanejo neverodostojni. Kot na primer letos, ko so nas spet črtali iz ustave. Te rane moramo potem vedno mi šivati.

Kakšno vlogo igra pri tem politično zastopstvo koroških Slovencev?

Meni na primer ugaja, da so tisti, ki so še starejši od mene, postali bolj mirni in ne komentirajo več vsega. Prej smo se vedno med sabo prepirali in imeli neprijetne debate. Cilj pa je bil vedno isti. Pri primeru tabel vidimo, da čeprav smo uspeli, jih ni dovolj. Bilo bi jih lahko veliko več. Ampak pri tem tudi republika Avstrija ni bila velikodušna. Za to, da so postavili table, je bilo potrebno večdesetletno prepiranje. Kar se pa tiče slovenskega jezika, smo bili popolnoma neuspešni. Seveda je bilo težko. Neštetokrat so mi rekli »Slowenisch is schiach. Red deitsch!« (Slovensko je grdo! Govori nemško!) Moji generaciji so celo po slovensko govorili, da naj govorimo nemško! Kot otrok sem imel prijatelje v vasi, s katerimi sem preživel večino časa. Ko pa je leta 1972 bil »Ortstafelsturm«, mi je njihov oče rekel, da naj grem domov, ker sem Slovenec. Po slovensko mi je to rekel. Bilo je zelo težko napredovati.

Kako bi si torej razložili asimilacijo?

Zaradi diskriminacije manjšine je večina koroških Slovencev enostavno nehala govoriti slovensko, saj človeka opustitev nečesa ne stane energije. Več moči te stane nadaljevati in se pritisku upirati. Ta drža prebivalstva je še danes bolj ali manj skrito prisotna. Saj tudi vedno slišimo »Österreich-Amtssprache: Deutsch« (Avstrija-uradni jezik: nemščina). Sam se moraš pozanimati, če hočeš vedeti, da se tukaj tudi govori po slovensko, češko, slovaško, hrvaško in romščino in da so jeziki priznani. To pa je mogoče doseči le s pomočjo branja in zanimanja.

Zakaj mislite, da je v Avstriji mogoče travme vojne enostavno zamolčati?

Meni je to nerazumljivo, da so nas svetovni poraženci, ki so morali pred Stalinom podpisati brezpogojno kapitulacijo, še dalje tiranizirali in da se mi nismo znali braniti. Če bi se mi tedaj postavili in zahtevali svoje pravice, ne z orožjem, ampak z besedami, bi bila danes situacija drugačna. Problem je, da se po vojni nihče ni brigal za duševno stanje žrtev ali pa tudi storilcev. Filozofi in filozofinje pravijo, da naši možgani huda doživetja odstranijo. Vsak namig stvari, ki je bila slaba, te zruši. Postaneš za dva centimetra manjši. Možgani porinejo to stvar v ozadje in molčiš. Niso govorili ne storilci ne žrtve. Obstaja le nekaj knjig iz tega časa, ampak nihče jih ni hotel tiskati. Nihče se ni hotel s tem ukvarjati. Tudi v moji družini žrtve druge svetovne vojne niso mogle spregovoriti o tem.

Sediva v ogromnen arhivu. Zakaj ste začeli zbirati literaturo in radijske oddaje?

Američani rečejo, da ne smeš umreti bogat. Mislim pa, da ne smeš umreti neumen. Opazil sem, da mnogo pozabljam. Pred 35 leti sem bil naročnik tednikov. Če je bil objavljen kakšen pameten pogovor ali esej, sem ga shranil. To je bil povod. Ko začneš zbirati, te nekaj privede k temu, da to delo nadaljuješ in tvoj arhiv vedno raste. Problem je potem le, da ne veš, kje imaš kaj (smeh). Računalnik sem si torej nabavil le zaradi pozabljanja. V računalniku in v arhivu je razkošje, v moji glavi ga je manj.

Danes imamo mnogo digitalizirane literature. Kakšno vrednost sploh še imajo knjige?

Star sem že 63 let in pred približno dvajsetimi leti sem šele dognal, da je moje pravo poslanstvo in veselje v življenju branje. Zelo me tudi veseli, da moja fanta tudi že začenjata. Kupujem knjige in ni me strah, da knjige ne bi ostale. V prvi vrsti se zanimam za likovno umetnost in največji del arhiva so knjige in katalogi okoli te teme – in sicer od fluksusa do inštalacij. Včasih sva z ženo tudi kupovala umetnost in imava majhno zbirko.

Ste filozof in torej zaljubljeni v misli. Kaj vas pri razmišljanju tako fascinira?

Če bereš, potem misliš misli drugih. V nemščini temu rečejo »Abenteuer im Kopf« (pustolovščina v glavi). Tako si lahko pridobiš nasvete drugih pametnih ljudi in jih vključiš v svoje življenje. Lahko se izogibaš napakam, ki so jih že drugi naredili in se na njih učiš. Življenje je pač vedno »življenjsko« nevarno. Ampak predvsem je to zame zabava, uživam v tem razmišljanju.

Kdo je vaš zgled?

Meni se zdi Christine Nöstlinger zelo inspirativna. Ona zna analizirati vsakdanje stvari. Kako ti gre, kako se počutiš, kakšne misli imaš. Zelo je prisrčna. Vse, kar je bilo objav-ljeno v časopisih o njej, imam shranjeno, knjig pa ne, ker smo jih že podarili mlajšim. Potem občudujem Slavoja Žižka, Rasta Gomovčnika in Marino Gržini. Tudi oni se ukvarjajo z umetnostjo, Žižek je na primer ekspert za stare filme. Gržinić je zelo spretna in dobro opisuje nove tendence v likovni umetnosti. Rad pa tudi berem Sloterdijka. Ampak vedno bolj me veseli brati slovensko filozofijo in romane. Včasih se to pomeša. Drago Jančar in Tone Partljič sta na primer tako romanopisca kot tudi filozofa.

Ste tudi učitelj za ples. Kaj zna ples?

Ples je razvedrilo. Razvedrilo, ki ga deliš s partnerjem ali s partnerico. Pleše se v prostem času. To pomeni, da tisti, ki pridejo na tečaje, gledajo nase. Plesati je dobro tudi za koordinacijo. Pri plesu moraš vse uskladiti z glasbo. Znanstveniki pravijo, da je to dobra preventiva proti demenci. Drugi aspekt pa je druženje. S tem si polepšaš dan in življenje.

Kaj bi radi dosegli v tem poklicu?

Nisem pravi za perfektne korake. Vedno se malo pohecam in rečem: »Zvezda sem bil, ampak bilo je vedno megleno«. Prepričan sem, da je treba znati malo plesati, se gibati po glasbi. Ampak v prvi vrsti je važna zabava, da ni drena ali stresa.