V Pliberku so v sklopu projekta »Carinthija 2020« preoblikovali mestni park v kraj rekreacije in počitka, spomenika za padle vojake prve in druge svetovne vojne ter Koroških prostovoljnih strelcev so prestavili ob pokopališče, kjer je nastal nov univerzalen spominski park.
Pliberk »Živim so spomeniki v opomin, mrtvim v spomin, za nas vse pa so simbol za mir,« je dejal pliberški župnik Ivan Olip ob odprtju in blagoslovitvi novega spominskega parka v Pliberku.
Mestni park v bližini šole v Pliberku so v 30. letih prejšnjega stoletja ustanovili predvsem kot kraj oddiha in rekreacije za prebivalstvo. Leta 1954 se je s postavitvijo spomenika za padle vojake prve in druge svetovne vojne in žrtve povojnih pobojev značaj parka spremenil v kraj spominjanja, uporaba parka za druge prireditve ni bila več možna oziroma primerna. Na odkritje spomenika leta 1954 se še spominja Valentin Kumer z Blata pri Pliberku, ki je tedaj kot 13-letni šolar doživel zelo enostransko in slovenski narodni skupnosti nenaklonjeno spominsko kulturo. »Tedaj so bile v ospredju predvsem žrtve povojnih pobojev. Kako dobro dene to danes, da je slovenščina na taki prireditvi danes prezentna v pozdravnih govorih in s strani politikov, nekaj, kar včasih ni bilo tako.«
Arthur Ottowitz, ki je predstavil projekt in otvoritev zelo primerno moderiral, je poudaril, da so se zavedali, da v Pliberku spomenika za žrtve iz slovenske narodne skupnosti še ni bilo. Sicer je na slovenske žrtve v času nacionalsocializma že spominjala tabla v Kulturnem domu v Pliberku, s strani občine pa tega ni bilo. Predvsem iz domovine pregnanim družinam in mnogim drugim ljudem iz Pliberka in okolice, ki so v času groze izgubili svoje življenje v taboriščih ali drugje, so zato namenili novo obeležje v okviru spominskega parka.
Na začetku je stal soglasen sklep pliberškega občinskega sveta. »Trajalo je kar nekaj let, da smo v Pliberku prišli do soglasja, da bomo spomenika premestili, kar je seveda tudi razumljivo, saj je to zelo občutljiva tema. Zato se zahvalim vsem, ki so privolili in s tem omogočili realizacijo tega projekta. Mislim, da je odločitev bila prava, saj smo našli prostor, ki prikazuje, da se spominjamo vseh žrtev vojn, nacizma in izseljeništva,« je v govoru poudaril župan Stefan Visotschnig.
Pri otvoritvi je Ottowitz dal tudi vpogled v nastanek projekta. Občina je razpisala umetniški natečaj, katerega rezultat naj bi bil dostojen kraj spominjanja na vse žrtve vojn in tiranije. Natečaj, ki ga je strokovno in organizatorično spremljal Dietmar Müller, ki na deželnem uradu vodi kreativni center »Architektur und Kunst am Bau,« je zmagal umetniški duo Eva in Gerhard Pichler iz Štajerske, ki ustvarja pod imenom »zweintopf.« Za koncept dua »zweintopf« se je strokovna žirija po besedah Dietmarja Müllerja odločila predvsem zaradi sodobne zasnove, dobre berljivosti ter enakopravnosti in uravnotežja vseh interesnih skupin. Zanimivo je tudi, da novi spominski park ob mrtvaški vežici v Pliberku ni usmerjen samo v zgodovino, temveč obiskovalce s štirimi praznimi podstavki za dodatne spomenike vodi tudi do razmišljanja glede prihodnosti. »Prazni postavki naj nas vse spomnijo na to, da se v prihodnosti napake ne smejo ponoviti in da mora spomin ostati živ, sicer podstavki ne bodo ostali prazni,« je pojasnil umetnik Gerhard Pichler.
Referent za kulturo Marko Trampusch je poudaril povezovalno moč kulture: »Kultura nas povezuje, bilo nam je pomembno, da smo spomenike postavili na isto raven. Osebno bi si želel, da bi mnogo ljudi prišlo sem in si ogledalo ta kraj spomina. Mislim, da nam je uspelo, kljub temu pa se zavedam, da še nismo na koncu poti.«
Poleg pliberškega župnika Ivana Olipa so spominski park blagoslovili tudi Ivan Vukan, evangeličanski duhovnik v Velikovcu, koroški vojaški duhovnik Anselm Kassin in vojaški kurat Johannes Hülser, ki je v govoru potegnil paralele z današnjim časom: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe, samo tedaj takih žrtev ne bo nikoli več. Moramo se vprašati, kdo je naš bližnji, je to nekdo, ki je bil rojen v tej državi, je to državljan EU, je to nekdo, ki je kristjan? Gre ljubezen do sočloveka točno do ograje nekega grškega begunskega taborišča in ne dalje? Večkrat si mislimo, da sami ne moremo česar spremeniti, a kljub temu imamo stvari v rokah. Saj smo mi tista politična večina, po kateri se vladarji sveta zgledujejo. Sami se moramo vprašati, ali bomo prisluhnili besedam sovraštva in nasilja, na katera dostikrat sledijo tudi dejanja, ali besedam miru.«
