4. decembra je celovška Mohorjeva založba skupaj s Slovensko matico iz Ljubljane v dunajskem Slovenskem kulturnem centru Korotan predstavila pesniško knjigo pokojnega lirika, znanstvenika, kulturnega organizatorja in graškega univerzitetnega profesorja Ericha Prunča. Publikacija je izšla pri obeh omenjenih založbah pod naslovom Tihožitja in Besi v Ellerjevi ediciji Mohorjeve založbe.

V novi publikaciji sta objavljeni dve pesniški zbirki Ericha Prunča, o katerih sta spregovorila urednik knjige Reginald Vospernik in ljubljanski literarni zgodovinar in univerzitetni profesor Matjaž Kmecl, ki meni, »da se obe zbirki neverjetno izpovedno dopolnjujeta.  Navzven se svet kaže kot tihožitna idila, medtem ko ga navznoter razkrajajo nevidni in sovražni besi.«

Leta 1965 je tedaj mladi koroški Slovenec Erich Prunč izdal v Celovcu pod psevdonimom Niko Darle pesniško zbirko Tihožitja. Knjiga je izšla v 500 izvodih v samozaložbi s pomočjo Janežičevega sklada in je že zdavnaj pošla.

Za izdajo nove Prunčeve knjige, v kateri je poleg ponatisa njegove do sedaj edine znane zbirke Tihožitja dodatno in dopolnilno objavljen tudi v pokojnikovi zapuščini najdeni rokopis še neobjavljene pesniške zbirke Besi, je zaslužen Prunčev  prijatelj in podpornik iz mladih let Reginald Vospernik.    

V sklopu slovenskega koroškega pesništva pripada Erichu Prunču posebno mesto.  To tem bolj dokazuje sedanja objava njegovih obeh edinih pesniških zbirk v eni knjigi. V prvi zbirki se pesnikovo žalobno razpoloženje zaradi obrobnosti in zamiranja slovenskega koroškega utripa vedno znova premeša z upanjem  in željo po prenovi in ponovni razrasti slovenske skupnosti. Posebna značilnost zbirke so tihožitske podobe, ki so prepojene z lepoto narave in pokrajine, a so istočasno prebodene z rezkimi simbolnimi zgodovinsko utemeljenimi signali nasilja in zlobe. Zbirka s sedmimi cikli in z uvodno in zaključno pesmijo je oblikovno na zelo natančen način razdeljena na sklope z raznolikimi posameznimi besedili, ki so vedno  vpeta v dve štirivrstični kitici. Značilno je, da so besedila pretkana z zelo samosvojo metaforiko. Svoje lirične izpovedi je Prunč istočasno na učinkovit način povezal  s slovensko mitologijo in celo s pravljičnostjo, o čemer pričajo že imena nekaterih posameznih ciklov Kralj Matjaž, Pesem Miklove Zale, Žalikžene in Ciklopi. Očitno mu je bilo pri pesniškem ustvarjanju v vzpodbudo tudi tedanje literarno dogajanje v osrednji Sloveniji.  Zdi se, da je navdih za svoj pesniški izraz velikokrat našel pri podobnih pesniških vzorcih Gregorja Strniše in Svetlane Makarovič. Prunč je med vsemi slovenskimi pesniki iz avstrijske Koroške po obliki svojih pesmi najbolj osrednjeslovenski, kar dokazuje tudi njegova do nedavnega neobjavljena in neznana zbirka.

To drugo pesniško zbirko Besi je Prunč do svoje smrti skrival v predalu in je objavo zdaj dovolil njegov sin Roman Luka Prunč. Tudi tu je osnovni motiv pesnikova razbolelost zaradi negativnih stanj in dogodkov. Toda nekdanje reminiscence o težkem položaju slovenske skupnosti na avstrijskem Koroškem se zdaj prevesijo na ponotranjen način v izpovedovanje pesnikove osebne stiske. Pesmi so nenadoma oblikovno razvezane v proste verze, ki pripovedujejo o avtorjevi življenski nesreči. V nekdanja tihožitja se zarežejo zli demoni. Besi vrtajo po  pesnikovi razboleli notranjosti in mu ne dajo miru.

Te zadnje Prunčeve pesmi, ki so nastale v poznejših letih, so presenetljive iz več razlogov. Predvsem je v njih opaziti viden erotičen naboj, ki pa je več ali manj negativen. Pesnik je namreč, kot izvemo v uvodni pesmi Uspavanka iz začetnega Prvega kroga, »zaman deset pomladi sanjal žensko, ki je ni, deset poletij taval  po brezčasju, deseto zimo že beračil za prgišče nežnosti.« 

To so pesmi »Sovraštva in ljubezni«, kot je naslov enega od ciklusov. V zadnji pesmi Poslednji krog, kar je aluzija na Dantejev Pekel v Božanski komediji, Prunč svojo brezplodno iskanje Devete dežele in idealne ženske dvoumno in resignirano zaključi: »Devete dežele ni, Lepa Vida, Deveta dežela si ti.«

Na dunajski prireditvi, katere se je udeležila tudi slovenska veleposlanica v Avstriji Ksenija Škrilec, je urednik celovške Mohorjeve založbe Hanzi Filipič ob zaključku dodatno opozoril  na letošnje knjižne novosti te najstarejše slovenske založbe, predvsem pa je omenil knjižni dar za leto 2020 s Pratiko, Koledarjem in povestjo Ivane Vatovec Gabriela