Pozivi v pismih bralcev – podobno bi tudi narekoval zdrav um -, da naj bi se vrnili k vsebinskemu delu ter da obetajo skupna prizadevanja vseh dejavnikov v narodnostni politiki boljše izglede za dosego ciljev v prid koroškim Slovencem, zvenijo pametno in logično in nihče jim ne bo oporekal. Tudi s presenečenji in začudenjem se po nepotrebnem ne bi bilo treba soočati, če bi delovanje in dogovarjanje pogosteje temeljilo na iskrenosti in odprtosti – brez kakršnihkoli alergij, ali celo prikritih nakan. Nobena skrivnost ni, da so melodije sestavljene iz zvokov, disonance pa marsikdaj lahko tudi motijo glasbo. Prav tako ni novo, da iz gozda odmeva, kakor v gozd zakličeš.

V Novicah smo v zadnji številki poročali o sporočilu, ki smo ga prejeli od iniciative SKUP ter povzeli tudi srž odzivov predstavnikov političnih organizacij nanj. Več v tiskanih Novicah z omejenim številom sodelavcev in obsegom tudi ni bilo načrtovano. Pa smo poleg predsednika Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk, ki ga je presenetila pobuda SKUP z nenapovedanim »spuščanjem v organizacijska vprašanja«, in poleg avtorja pisma bralca, ki ga je, kakor piše, presenetilo »mešanje poročila in komentarja v Novicah«, bili s tem presenečenja deležni še v uredništvu Novic. Ni se nam namreč hotelo prav razkriti, kako mešanje je avtor odkril. Nekoliko jasneje, za kaj naj bi pri vsem tem šlo, je postajalo, ko je avtor pisma ošvrkal Novice še z dvignjenim prstom in namigom na Naš tednik in Slovenski vestnik, češ kako izredno politična sta bila itn. Za epohalno odkritje tega ne bi ravno označil, saj je bila to tudi njuna linija kot glasnika dveh konkurenčnih nazornih taborov. Novice pa prav to niso. Nasprotno. Zasnovane so kot skupni tednik koroških Slovencev, ki pa bi bil svoji zapovedani pluralistični podobi lažje kos, če ga ne bi eni in drugi vedno znova skušali vpreči v svoj voz.   

Z našega vidika povsem neprimerno nadučiteljsko očitavanje in ošvrkavanje Novic v pismih bralcev sicer ni povsem novo in tudi ne bogve kako pretresljivo. Presenetljivo – da ostanemo pri presenečenjih – pa vendarle je, ker bi ravno od angažiranih arhitektov blesteče koroško-slovenske prihodnosti pričakoval nekoliko več konstruktivnega odnosa do edinega slovenskega tednika, ki je tudi njihov. Pa morda tudi potrebno mero spoštovanja do uredniške svobode in uredniškega štatuta, ki je temelj delovanja časopisa. Ne pa morda celo poskusov rušenja le-tega s pristransko obarvanimi ekspertizami.                        

Emanuel Polanšek