Minuli ponedeljek je bilo v Dobu pri Pliberku na rojstni hiši pisatelja Janka Messnerja odkritje spominske plošče, ki je nastala na pobudo nečaka Franca Kuežnika. Spominska plošča je del Slovenske pisateljske poti, ki povezuje rojstne hiše in domačije, v katerih so živeli in ustvarjali slovenski pesniki in pisatelji.
»Celo življenje se je boril za enakopravnost materinega jezika in nasploh za pravice vseh zapostavljenih,« je ob odkritju spominske plošče v spomin na pisatelja Janka Messnerja povedal Messnerjev nečak Franc Kuežnik. Pisatelj Janko Messner se je decembra leta 1921 rodil na Petrovi domačiji v Dobu. Imel je dve sestri in tri brate: to so bili Štefan Messner, dolgoletni župnik v Žitari vasi, Jozl, ki je padel kot vojak v Rusiji, Franc, učitelj in dolgoletni ravnatelj ljudske šole v Tinjah, Rezika, profesorica v Ljubljani, in Micka, ki je po smrti brata Jozlna prevzela Petrovo kmetijo v Dobu. Janko, ki je znan tudi pod psevdonimi Ivan Petrov, Petrov Anzej, Pokržnikov Luka ali Matjaž Kropivnik, je obiskoval gimnazije v Šentpavlu, Celovcu in v Mariboru. Še preden bi lahko opravil maturo, so ga prisilno vpoklicali v nemški vermaht. Po vojni je v Ljubljani študiral slavistiko in nato bil osem let učitelj na gimnaziji na Ravnah na Koroškem. Po preselitvi na Koroško je bil od leta 1963 do upokojitve leta 1981 profesor na Slovenski gimnaziji v Celovcu. Pisal je tudi v slovenskem podjunskem narečju. Nazadnje je živel in pisal na Osojnici, po smrti leta 2011 je njegov zadnji zemeljski dom postalo pokopališče v Nonči vasi.
Minuli ponedeljek so na južnem zidu Petrove domačije odkrili spominsko ploščo s portretom avtorja. Franc Kuežnik, gospodar rojstne hiše Janka Messnerja, se je osebno zavzel za postavitev plošče: »Že dolgo je bila v meni želja, da bi Janko dobil tukaj v Dobu nekaj stalnega, neko vidno obeležje. Končno, letos, za njegov 100. rojstni dan, se je ta želja izpolnila. In nastalo je nekaj izredno lepega.« Ploščo je oblikoval domači podjetnik Manuel Oman, p. d. Svec, ki ima očividno tudi umetniško žilico. Za pomoč pri uresničitvi tega projekta se je Franc Kuežnik v nagovoru zahvalil Društvu slovenskih pisateljev v Avstriji (DSPA), Janku Malleju in sodelavcem Slovenske prosvetne zveze ter vsem zborom, ki so oblikovali poznejši kulturni program.
Obeležje je del rastočega projekta Slovenska pisateljska pot na Koroškem, ki je pobuda Društva slovenskih pisateljev in DSPA, kateremu je dolga leta predsedoval Janko Messner sam. Občinstvo v Dobu je v imenu DSPA pozdravila Sabina Buchwald, ki je v nagovoru opisala projekt pisateljske poti. Ta »oživlja in predstavlja kulturno dediščino, namenjeno spoznavanju literarnih pokrajin v slovenskih krajih.« V literarno pot, ki povezuje rojstne hiše in domačije, v katerih so živeli in ustvarjali slovenski pesniki in pisatelji, je na avstrijskem Koroškem doslej vključenih pet avtorjev. Spominska plošča za Valentina Polanška je na zidu nekdanje ljudske šole na Obirskem, za Andreja Schusterja-Drabosnjaka in Andreja Kokota pred Drabosnjakovim domom na Kostanjah, za Milko Hartman pa pred Kulturnim domom v Pliberku, kjer je bil drugi del ponedeljkove prireditve. Nastopali so pliberški zbori Podjuna, Kralj Matjaž in Foltej Hartman, sin pisatelja Jože Messner pa je prebral govor pisateljeve vnukinje Elene Messner. V njem se spominja na obiske in pogovore s svojim dedom. »Tu in tam nismo soglašali. Tako se pač zgodi, če se srečajo tri generacije trmastega rodu.« Vnukinja se spominja, kako ded pripoveduje o svojem bridkem otroštvu, o odraščanju in revščini v letih svetovne gospodarske krize in o zasmehovanju in sramotenju njihove domače podjunske govorice. Elena Messner: »Travmatični dogodki, ki so njega osebno in slovensko manjšino v celoti prizadeli med drugo svetovno vojno in še desetletja za tem, predstavljajo izhodišče njegovega pisanja. V svojem pogosto avtobiografskem literarnem delu se je posvečal diskriminaciji koroških Slovenk in Slovencev.« Messnerjeva je skupaj s svojo sestrično Dano Rausch in Tobiasom Zarflom uredila knjigo »Solidarnost ob meji – zapuščina Janka Mes-snerja«, v kateri z besedili, citati, slikami in filmskim ma-terialom pred–stavljajo Mes–snerjevo več-plastno ustvarjanje, aktivizem in družbenopolitični angažma. Knjiga bo pospremila istoimensko razstavo, ki bo na ogled tudi v Pliberku.
Sledilo je predvajanje filmskih posnetkov, ki prikazujejo večletno potovanje Messnerjeve zapuščine. Dolga leta so bile njegove knjige, spisi in dokumenti dobro shranjeni na Petrovi domačiji v Dobu. Zdaj je ta zapuščina našla ustrezno mesto v arhivu Musilovega inštituta v Celovcu, kjer čakajo profesionalne, arhivarske in literarno-znanstvene obdelave.
