Pogovor o novem dokumentarcu, filmskem delu ter položaju slovenske manjšine. 

 Pred stotimi leti je bila slovenščina večinski jezik. Na cesti so se ljudje torej pozdravljali v slovenščini, na pošti se je govorilo slovensko, na uradih in uradnih praznovanjih tudi. Skorajda absurdna misel, v časih, ko se slovensko besedo na Koroškem vedno redkeje sliši. Andrina Mračnikar raziskuje v svojem novem dokumentarcu »VOR DEM VERSCHWINDEN/IZGINJANJE« vprašanja jezika, identitete in spominov na dvojezičnem Koroškem.

Film bo premierno uprizorjen drugo leto, toda ob obletnici plebiscita je nastala različica filma, ki bo predstavljena javnosti v okviru CarinthiJA2020 v šestih izbranih krajih (v Celovcu, v Hodišah, Železni Kapli, Dobrli vasi, Beljaku in Šentjakobu) na avstrijskem Koroškem. V torek, 27. 10. 2020, ob 19.30, bodo film predvajali v kinodvorani »Wulfenia« v Celovcu, 30. oktobra, ob 18. uri pa v grajski štali v Hodišah.

Režiserka in scenaristka filmov Andrina Mračnikar je študirala režijo na AGRFT v Ljubljani in kasneje režijo in dramaturgijo na filmski akademiji na Dunaju. Ustvarjala je igrane filme, npr. Ma folie, in dokumentarce, npr. »Der Kärtner spricht Deutsch«. 

V vašem novem dokumetarcu »VOR DEM VERSCHWINDEN/IZGINJANJE« se ukvarjate z dvojezično zgodovino in prihodnostjo Koroške. Kako je filmski projekt nastal?

Pred približno tremi leti me je zgodovinar in profesor dunajske univerze Oliver Rathkolb kontaktiral in rekel, da pripravlja razstavo o zgodovini Hodiš. Vprašal je, ali bi me zanimalo narediti film o zgodovini Hodiš, poznal je moja dokumentarca »Andri 1924 -1944« in »Der Kärntner spricht Deutsch«, ni pa vedel, da sem doraščala v Hodišah. 

Seveda me je projekt takoj zanimal in začela sem premišljevati, kaj bi me ob tej tematiki najbolj zanimalo. 

V Hodišah je pred sto leti še bilo okoli 95 odstotkov slovenskogovorečega prebivalstva, zdaj pa ga je le še okoli pet odstotkov. Mene je zanimalo, kako je bilo mogoče, da je nekoč glavni jezik nekega področja v teku stotih let skorajda popolnoma izbrisan in ga je zamenjal drug jezik. Ta fenomen je žal tipičen za skorajda celotno južno Koroško. Ko sem potem začela s snemanjem, se mi je zdelo, da moram gledati širše in vključiti ne samo južno Koroško, temveč tudi koroške Slovenke in Slovence, na primer na Dunaju. Iz tega se je razvil dokumentarec »VOR DEM VERSCHWINDEN/IZGINJANJE«. 

Že pri filmih kot »Andri« ali »Der Kärntner spricht Deutsch« ste se ukvarjali s tematiko slovenske manjšine ter njenih predstavnikov in predstavnic. Kako sta se vaš pristop in proces dela spremenila?

»Andri 1924 -1944« je bil moj prvi dokumentarec. Nastal je v sklopu mojega sprejem-nega izpita za filmsko akademijo na Dunaju. Važno mi je bilo tedaj predvsem, da nekaj zapišem in dokumentiram, o čemer se ni veliko govorilo, pa tudi, da sem svojemu staremu stricu Andriju, ki je bil umorjen kot partizan, ko je bil star 20 let, poskusila dati nekako tudi to, česar do tedaj ni imel, namreč prostor v javnem, kolektivnem spominu. 

Seveda pa je bil ta film tudi iskanje njegovih sledi, tako kot mora po mojem vsak film biti nekakšno iskanje in raziskovanje. Sploh nisem računala s tem, da bo film tako uspešen. Dobil je nagrade na Diagonale v Gradcu, na internacionalnem študentskem filmskem festivalu na Dunaju in bil je sprejet na internacionalnih festivalih. Toda zame je bil film v bistvu pomemben zato, ker sem hotela povedati in ohraniti Andrijevo zgodbo in spomine, ki jih je imela moja babica nanj. 

Pri »Der Kärtner spricht Deutsch« sem izbrala drug pristop. V žarišču stojijo pripovedi prič časa. Film je zelo reduciran in minimalističen. Nisem hotela dramatizirati stvari, ki so same po sebi že dramatične. Hotela sem dati pričam časa prostor, da lahko povedo svoje zgodbe. V novem filmu pa tudi delam scensko in opazovalno. Snemali smo tudi diskusije in demonstracije. Torej ne več »le« intervjujev, temveč tudi življenje na Koroškem in na Dunaju. Vsekakor, obliko filma določa vedno vsebina in ne obratno. Ena oblika, en stil ni in ne more biti pravilen za vse vsebine.

Dokumentarec »VOR DEM VERSCHWINDEN/IZGINJANJE« predstavlja več vidikov na Koroško. Katere perspektive so zastopane glede na manjšinski diskurz?

Pri »Der Kärntner spricht Deutsch« me sploh ni zanimala druga stran, torej stran storilcev in storilk. Nemškonacionalna ali nacistična stran je do danes še dovolj glasna na Koroškem. Pri sedanjem projektu pa sem poskusila gledati iz čim več perspektiv na to tematiko. Ogledala sem si tudi stališča večine. Torej tudi pogled tistih ljudi iz večine, ki niso informirani in ne vedo ničesar o dvojezičnosti, in pogled tistih, ki aktivno nasprotujejo manjšini, npr. brambovska zveza. Spraševala sem torej tudi v desničarskih krogih. Pomembno mi je bilo to pokazati, ker se navzven pogosto tako dela, kot da bi bila situacija tako sončna in urejena. Toda če si te stvari bolj natačno ogledaš, opaziš, da je še vedno veliko hujskanja in tudi veliko nevednosti.