Projekt Gradimo mostove/Brücken bauen ob stoletnici koroškega plebiscita se je zaključil minuli petek pri Borovljah. Slovenski generalni konzul Anton Novak je z jasnimi besedami pozval k popravi koroškim Slovencem storjenih krivic.

Borovlje Pandemija koronavirusa je podaljšala lansko koroško »jubilejno leto« ob stoti obletnici zloglasnega 10. oktobra 1920. A medtem ko so nekdanja slavja ob »zmagi v nemški noči« skozi desetletja poudarjala nemški, bolje rečeno nemškonacionalni značaj dogodkov po prvi svetovni vojni in si je politika odkrito prizadevala, da bi »Koroška postala enojezična« (Haiderjev slogan iz ne tako davnega leta 2006), je vrsta prireditev v lanskem nizu CarinthiJA 2020 postavila v osredje duha sprave in sožitja. Posebej se je to kazalo pri umetniškem projektu Gradimo mostove/Brücken bauen, ki je vseskozi dajal enakopravno mesto obema deželnima jezikoma, slovenščini in nemščini. Na pobudo beljaškega okoljskega in družbenega aktivista Gerharda Leeba so umetniki prispevali intervencije na 12 mostovih in treh hidroelektrarnah v 18 občinah ob reki Dravi med Rožekom in Dravogradom. Zaradi omejitev javnega življenja zavoljo covida-19 je projekt dočakal zaključek šele letos.

Inštalacijo na hidroelektrarni v Résnici pri Borovljah, ki so jo javnosti slovesno predstavili minuli petek, so oblikovali dijaki višje tehnične šole HTL iz Borovelj. Na stičišču kolesarskih potih R1 (Dravska kolesarska pot) in R7 – elektrarna služi tudi kot most – opozarjajo na okoljsko ozaveščenost. Na dogodku, ki so se ga med drugimi udeležili deželna svetnica Gaby Schaunig kot namestnica zadržanega deželnega glavarja Petra Kaiserja, in župana sosednjih občin Franz Ragger iz Žihpolj ter Ingo Appé iz Borovelj, je spregovoril tudi slovenski generalni konzul v Celovcu Anton Novak in z jasnimi besedami pozval k popravi koroškim Slovencem storjenih krivic.

»Plebiscit je bila demokratična odločitev, ki jo danes sprejemamo kot dejstvo. Vprašamo pa se lahko, ali je bilo ravnanje večinskega naroda s slovensko manjšino v zadnjih 100 letih tudi vedno demokratično? So bile izpolnjene vse obljube in vse pravice, dane slovenski manjšini pred plebiscitom, ob sklenitvi Avstrijske državne pogodbe ali ob podpisu kompromisa o dvojezičnih krajevnih napisih leta 2011?« je dejal Novak in se vprašal, kako »premostiti« ukinitev obveznega dvojezičnega pouka iz leta 1958 in posledice ortstafelšturma iz leta 1972. Spomnil je na opravičilo predsed­nika Alexandra Van der Bellna slovenski manjšini za zamude in neizvajanje ustavno zajamčenih pravic. »Opravičilu bi morala slediti poprava krivic, kolikor je ta še možna. Za popravo krivic bi se morali vrniti na stanje, kot je veljalo v času podpisa Avstrijske državne pogodbe na podlagi Uredbe začasne deželne vlade s 3. oktobra 1945 o novi ureditvi dvojezičnega šolstva na območju južne Koroške. Ta govori o dveh deželnih jezikih, določa pa tudi občine, v katerem se bo izvajal dvojezični pouk – torej določa dvojezično območje.«