“Vedno sem se trudil za toleranco, katere pa je v deželi Koroški še vedno premalo. Čeprav imajo Slovenci po zunanjosti ocenjeno skoraj vse pravice, je psihološki pritisk, ali kar danes imenujemo mobing, zelo velik. Moje vodilo je: deliti in dati sosedu delež tudi v svojem življenju in srcu.” –Veit Berg ob podelitvi Einspielerjeve nagrade 2004 

Mohliče Tako kot oče Veita Berga, znameniti umetnik Werner Berg, tako je tudi njegov sin dosledno izkazoval spoštovanje in solidarnost do slovenske narodne skupnosti. Ta njegova doslednost se je pokazala tudi v tem, da se je naučil slovenščine in si se lahko tekoče pogovarjal z njim v drugem deželnem jeziku – med drugim v intervjuju za božično izdajo tednika Novice leta 2011 ob 30-letnici smrti njegovega očeta. Ob vsem tem si je skupaj s svojo ženo Marijo in otroci močno prizadeval za mirno in enakopravno sožitje, zlasti še v svoji domači fari Mohliče. V Mohličah je desetletja bral pri liturgičnih slovesnostih berilo v obeh deželnih jezikih ter bil član farnega sveta.

Minuli teden v petek, 8. novembra, je Veitu Bergu  po težki bolezni za vedno ugasnila življenjska sveča. Umrl je v 86. letu starosti.

Luč sveta je Veit Berg zagledal 3. julija 1934 v Celovcu. Ljudsko šolo je obiskoval v Mohličah, gimnazijo v Celovcu, kjer je maturiral leta 1953. Slovenščine se je naučil šele po koncu vojne. Po nekaj semestrih študija je spoznal, da velja njegova resnična velika ljubezen kmetovanju na domači Rutarjevi kmetiji in čebelarstvu. Ob vsem tem se je čutil zelo povezanega z ustvarjanjem svojega očeta. V 50. in 60. letih prej-šnjega stoletja ga je spremljal po Evropi na umetniških potovanjih, po smrti svoje matere leta 1971, ki je bila njegova svetovalka, pa je svetovalno vlogo prevzel skupaj z ženo Marijo.   

Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza sta se mu leta 2004 oddol-žila s podelitvijo Einspielerjeve nagrade, ki jo namenjata osebnostim iz vrst večinskega naroda, »ki razumejo naš položaj, se z nami solidarizirajo in tudi javno zavzamejo stališče v prepričanju, da s tem koristijo naši stvari« (častni predsednik KKZ Janko Zerzer). Zahvaliti pa se mu ima tudi pliberški Muzej Wernerja Berga, kateremu je podaril svoj delež očetove dragocene umetniške zapuščine.

Veita Berga bomo ohranili v častnem spominu.