Upor ima mnogo oblik. Dvignjeno pest, prekrižane roke, kričanje ali molk. Pokaže se naslikan na (krajevne) table, kot nališpan znak na licu ali kot seganje roke v roko. Lahko pa si tudi nadane podobo lesenega konja, letaka proti »omejenosti Koroške«, ali pa progresivne igre. Pisatelj, esejist, zgodovinar in soustanovitelj Republikanskega kluba Doron Rabinovici v spominskem letu 2018 o svojem otroštvu, izkušnjah s slovensko manjšino in 70-letnici Izraela.

V »Burgtheatru« ste skupno z Mathia-som Hartmannom inscenirali igro »Die letzten Zeugen« (Zadnje priče), v kateri so poleg igralcev tudi stali pričevalci in pričevalke na odru. Zakaj je pomembno javnost soočati s pričami časa?

Pri pričevalcih je odločilno, da nam ne le povedo, kaj se je zgodilo, temveč tudi, kako so to doživljali, trpeli in pretrpeli. Povedo nam, kako je bilo za človeka. Poleg tega pa je tudi zato tako važno, ker lahko potrjujejo, kaj se jim je zgodilo. Dodatno pa še, kako se je z njimi ravnalo po 1945. Bili so deloma prezrti, potlačeni, zamolčani, difamirani. To obrekovanje se deloma nadaljuje do danes. V tem je bil akt zelo političen in zelo važen: jih pripeljati na oder v Burgtheatru v Avstriji, v kateri so bili izobčenci in ne vredni več kot odpadki. Če pričevalcev ne bo več, bomo odvisni le še sami od sebe. Pomen pričevalcev je zdaj posebej velik, ker smo v situaciji predaje odgovornosti spomina. To je zelo zanimiv trenutek. Tudi preko igre »Zadnje priče« so pričevalci predajali zgodbe naslednji generaciji. Mi bomo odgovorni zato, da se jih spomnimo in vstanemo z njihovimi zgodbami.

Govoriva o aferi Waldheim. Z Republikanskim klubom – Nova Avstrija ste za inavguracijo Waldheima postavili 4 metre visokega lesenega konja Alfreda Hrdlicke na Štefanov trg. Kako važna je takšne vrste konfrontacija? Bi bilo to tudi danes še mogoče narediti?

Mislim, da je to bil drugačen čas. Tedaj si lahko prišel s konjem pred pripadnike Waldheima in so takoj zbežali. To je bila zanje takšna konfrontacija z resnico, da so bili izgubljeni. Od tega trenutka naprej je propadala njihova lažna utvara. Bil je skrajni čas, da propade. Drugače je z novimi oblikami rasizma, ki postopajo veliko nesramneje. Če na primer FPÖ reče »naš denar za naše ljudi«, potem govori o aktualnih možnostih nepravičnosti na rovaš drugih. Te oblike se ne dajo tako hitro pregnati. Lahko pa postanejo precej masivne. Toda masivne so lahko postale tudi tedaj, ampak razlika je v tem, da je nasprotna stran prej poskušala posredovati intakten svet. To iluzijo motiti je bilo enostavno. Enostavneje.

Kako vidite generacijo svojih staršev?

Imel sem srečo, da sem imel zelo močne, ljubeče starše, ki so bili zelo zaznamovani od te zgodovine in so se jasno postavili proti rasizmu. V tem smislu so nas tudi vzgajali. Knjiga moje matere Schoschane Rabinovici »Dank meiner Mutter« (Po zaslugi moje mame) je zelo zanimiva, ker se odpove izumetničenosti in teoriji. Pripoveduje čisto jasno, kaj je bilo. To je posebna umetnost. Moj oče je bil eden preživelih, ki mu je uspelo zbežati iz Romunije v Palestino. Uspelo mu je le po naključju, kajti ladjo, na kateri naj bi prvotno potoval, so torpedirali. Vkrcal se je na sestrsko ladjo le, ker je pomagal ženi, ki so ji romunski vojaki ukradili prtljago. On se je zanjo zavzel sredi Romunije, ki je bila nabito polna oboroženih vojaških sil. Ko sta nato šla do ladij, je ona rekla: »Pridi na mojo ladjo. Pomagal si mi, pojdi z mano.« Če ne bi zamenjal ladje, bi utonil, ker ni znal plavati. Na oni ladji so le trije preživeli. Moj oče je bil zelo impresiven človek, zelo ljubeč in družaben. Umrl je pred dvema letoma, toda če hodim po cesti, me ljudje še vedno nagovorijo nanj.

Kako je ta drža staršev vplivala na vas?

Moji starši so me vedno vzeli s seboj na politične prireditve, med drugim seveda tudi take proti pozabljanju, ampak tudi proti novim nevarnostim. Doma, če se je v televiziji nekaj napačnega reklo, so se med mojo mamo in babico vedno križale strele. Potem je glas moje matere postal raskav in ženi sta rekli, kako lažnivo je vse to, kar danes vidiš. Videli sta, kako je bilo v resnici. Babica je včasih govorila bolj odkrito o tem času. Ni pripovedovala, temveč naenkrat je na majhna vprašanja odgovarjala na povsem nenavaden način. »Ali je bila mama vedno malo bolj debela?« je vprašal fant. »V taborišču ne, tam smo bili vsi shujšani.« »A so mamo tepli kot otroka?« »Enkrat je bila tepena z bičem esesovca, dokler ni bila na pol mrtva.« Opazil sem, da je mama imela strah v dvigalu ali v polnih sobah, bila je klavstrofobična. Imela je tudi probleme z izločevanjem zaradi taborišča. Babica je imela napade panike, prave histerične naskoke. To nas je vedno zelo prestrašilo.

70. obletnica Izraela je. Kaj vam to pomeni?

Zame je to v prvi vrsti povod, da nekaj o tem pišem, da se k tej temi izrazim. Izrael je država, kateri je mnogo uspelo. Je samostojen narod. Pred 70 leti si nihče ni mogel predstavljati, da bi Judi lahko ustanovili nacijo, da bodo imeli vojsko, da bodo dajali povelja, da bodo imeli zastavo. Izrael je narod s konflikti, problemi, močnimi političnimi prepiri. Ampak istočasno je družba, ki je kulturno in umetniško zanimiva, z zelo inovativno ekonomijo, z znanostjo, ki je tako v družboslovju kot tudi v naravoslovju angažirana. Mnogo prispeva tudi v tehniki. Zdaj po Dunaju vidiš plakate, kakršen je na primer »Imeti start-up kot v Tel Avivu, živeti pa na Dunaju«. Tel Aviv se asociira z besedami kot mlado, agilno, start-up, tudi gay-parade. Seveda pa obstajajo tudi druge vrste Izraela, zelo raznolika dežela je. Toda, dokler ne bo miru, ne bo varen.

Judovska mladina je pogosto zelo navezana na Izrael. Zakaj menite, da je to tako?

Tudi ko sem jaz bil otrok, je bil Izrael zame ideal. Kajti dežela je imela in ima še do danes to vzdušje mladosti in novosti. Kdor je Jud, ima v Evropi dva centra. Prvi je v ZDA, tam živi mnogo Judov. Ni ozemlja, ampak tam obstaja velika judovska skupnost. Toda večja judovska skupnost, ki se tudi ukvarja z judovskimi temami, pa je Izrael. Vprašanje pa je, kateri Izrael? Kajti vsak gleda na svoj Izrael. Pogosto so to potem čustveno čisto različne dežele. Na primer: če letim s svojim sosedom v Izrael, potem sicer prideva iz istega okrožja in sediva v istem letalu, ampak komaj zapustiva letalo, on mogoče potuje naprej v nek verni okraj, ali v kibbuz, ali pa se pelje k soroštvu v sever, jaz pa grem v Tel Aviv. To so čisto raznoliki Izraeli, čisto drugačna doživetja dežele.

Sodelovali ste že s KSŠŠD …

S tem sodelovanjem sem že zelo zgodaj začel, že kot študent. Vzrok je bil, da sem hotel pridobiti zavednost za raznoliko Avstrijo in proti tradiciji, recimo čisto odkrito nemško-nacionalni, narodnjaški Avstriji, ki je anti-demokratična, uničevalna Avstrija. Se proti temu boriti se mi je zdelo pomembno. Videl sem skupnosti s slovensko manjšino in me je zanimala. Verjamem, da je zelo važno, da dvojezičnost ne pomeni dvoličnost, temveč da se to asociira z možnostmi, oba jezika bolje obvladati kot vse ostale.

Kako ste doživeli narodno skupnost?

Mislim, da je to del tiste zgodovine, ki pokaže kako uničevalen je nacionalizem, ki se usmeri proti drugim skupnostim. Treba je razumeti, da je v eni deželi združenih več jezikov, več identitet. Ko sem se potem vozil na Koroško ter se tam udeleževal prireditev in doživel, kako zaostren je lahko konflikt, predvsem v 80. In 90. letih, pa tudi v novem tisočletju, je to zame bilo zelo pomembno. Doživel sem kako je Jörg Haider v Celovcu praznoval 70-letnico »Abwehrkampfa«. Republikanski klub se je tedaj vozil na Koroško z letaki v žepu, ki sem jih napisal proti omejenosti Koroške. Letak je bil zelo zloben, res se je splačalo. Tedaj je Peter Kreisky še živel in medtem, ko se je vsem drugim rekalo (tudi meni) »Pojdite v Jugoslavijo!« so njim rekali »Če ti ni všeč, pojdi na Majorko!« To je bila zame čudna stvar. Toda pri proslavi so bili tudi ljudje, ki so rekli: »No, v redu, pa pojte z vašimi nošami,« ker so domnevali, da moramo biti Slovenci, ker smo jimi ugovarjali. To je bilo zame nekaj čisto novega. Ena od nas, plavolasa, modre oči, je nosila »dirndl« in je večkrat rekla: »Lepe, te koroške pesmice …« in že so ljudje radi vzeli njen letak. Toda ko je potem še dodala: » … zaradi slovenskega pridiha,« pa jim je vedno skoraj padla spodnja čeljust na tla.

Je prišlo do konfrontacije?

Prišla je policija in je rekla, da imamo dve možnosti: ali nam vzamejo letake, ali pa nas zaprejo. Nato sem odgovoril: »To je pa zanimiva alternativa. Bil sem mnenja, da živimo v demokraciji.« Odgovorili so, da ne morejo zagotoviti naše varnosti. Potem sem jim odvrnil, da to razumem in mislim, da naj torej poskrbijo zdaj za našo varnost in nam ne grozijo. Počutil sem se kot v najhujših časih. Z nami je bil tudi znani psihiater Erwin Ringel, ki je sedel v vozičku, ker naj bi zvečer imel predavanje. Silno so ga napadali. – To je bilo malo potovanje z Dunaja v tujo deželo.

Kaj pomeni za vas upor?

Vsaka sila ima svoj upor. Ne obstaja sile, ki ne nosi upora v sebi. To je kot pri električnem toku, ni toka brez električnega upora. Vprašanje je, kako se lahko izrazi in kakšen značaj ima. Upor je več hkrati. Je pojem časti, je zahteva, je pa tudi obsojanje, policija pa npr. reče: »Vsak upor je nesmiseln.« Izbira besed je del boja. Upor je lahko mnogo. Teoretično je lahko tudi terorizem, ampak to je upor, ki se obrne proti civilni družbi. Upor, katerega si mi želimo, pa je tisti, ki krepi civilno družbo, ki nastane v njej in jo razširi. Upor, v katerega mi upamo, je tisti, ki privede demokracijo naprej. Kajti tudi demokracija je več. Na eni strani je demokracija pravilnik. To pomeni, da ne deluje brez zaupanja na obeh straneh. Na drugi strani je demokracija proces trajne razširitve. Leta 1789, v francoski revoluciji, je bilo na primer moškim prvič dovoljeno voliti. Leta 1918 so potem tudi avstrijske žene smele stopiti k volilni skrinjici. Demokracija se vedno razvija naprej, njeno napredovanje ne moreš in ne smeš ustaviti. Je kot konzerva polna črvov za ribolov, če si jo odprl, črvov ne boš več spravil noter.