Tržič Prihodnji petek, 8. novembra, bodo v prostorih občinskega urada v Bekštanju odprli razstavo Karavanke – prostor povezav in razhajanj. Dvojezično zasnovano razstavo so zasnovali v Gornjesavskem muzeju Jesenice.

Greben Karavank je dolg 120 kilometrov in čeprav najvišji vrhovi presegajo tudi 2000 metrov višine, gorstvo v zgodovini ni razmejevalo, temveč prej povezovalo. Stiki med ljudmi so bili tesni, nemalokrat so se tudi selili z ene strani na drugo in seveda med seboj tudi poročali. Razdvajanja po mejni črti Karavank so prišla šele s političnimi tektonskimi premiki 20. stoletja.

Gornjesavski muzej Jesenice se je z razstavo Karavanke – prostor povezav in razhajanj poglobil v vprašanja o skupnih poteh, o trgovinski in kmetijski izmenjavi, o turističnih, kulturnih in verskih povezavah ter o družinskih vezeh prebivalcev te in druge strani Karavank. Razstavo sta pripravila Zdenka Torkar Tahir in Marko Mugerli, v Bekštanju, kjer jo bodo odprli prihodnji petek, 8. novembra, ob 18. uri na občinskem uradu, pa jo bo predstavil Matjaž Podlipnik iz Slovenskega planinskega muzeja.

Kaj je bilo za Karavanke v zgodovini bolj značilno – da so prostor povezovanj ali prostor razhajanj?

Matjaž Podlipnik: Karavanke so bile bolj prostor povezovanj. Prostor razhajanj so bile samo zaradi politične meje. Na Karavankah je bila deželna meja in mitnina do leta 1775. V 20. stoletju pa je nastala državna meja. Prelazov in poti niso gradili zato, da bi se razhajali, temveč, da bi se povezovali. Čez Korensko sedlo je šla izpričano tlakovana cesta že v 15. stoletju, ljudsko izročilo govori celo o rimski cesti, za katero pa ni materialnih dokazov. Gornjesavci smo bili do konca prve svetovne vojne še posebej vezani na Koroško.

Menda je celo govor okoli Rateč in Podkorena soroden koroščini?

Gornji del gornjesavske doline je bil poseljen s koroškimi Slovenci. V drugi polovici 14. stoletja so se vasi počasi formirale, dve vasi sta bili že prej: Rateče na zahodu in Dovje na vzhodu. V Rateče so se že v 11. stoletju priselili Ziljani in narečje je še vedno podobno ziljskemu. Staro ime za Kranjsko Goro je Borovška vas, legenda pravi, da so se priselili iz Borovelj. Gozd Martuljek pa je po domače Rute. Če bi bile gorenjsko naselje, bi se imenovale Rovte. Jezikoslovec Fran Ramovš je govoril o hibridnem narečju, mešanici med gorenjščino in koroščino. Toda v zadnjih desetletjih je to zelo zbledelo. A pri nas v Podkorenu še danes pravimo po koroško »gorta« pa »dota.«

Nekdaj so iz Gorenjske hodili na Koroško tudi v uk.

Duša gornjega dela Gornjesavske doline je bila bolj vezana na Koroško kot pa na Gorenjsko. Nihče pri nas do konca prve svetovne vojne ni razmišljal, da bi šel prodajat, trgovat, se šolat na Jesenice ali še nižje, temveč je bil Beljak središče. Čeprav je bil Celovec bolj slovensko obarvan, nam je bil Beljak bližji. 

V Karavankah so že stoletja, če ne celo že tisočletja planine. Kako je bilo s pašnimi pravicami na njih, je bila nekdanja deželna meja stroga ločnica?

Pravice so se pretakale. O tem govori tudi legenda, kako so se koroški in kranjski pastirji prepirali, na čigavi zemlji kdo lahko pase. Korošci so na kranjski strani prisegli, da stojijo na svoji zemlji, Kranjci pa so bili presenečeni nad to domnevno krivo prisego. Ampak Korošci so res bili na svoji zemlji, ker so si v cokle prej nabasali prst iz Koroške.

Kar nekaj prebrisanosti je bilo potrebne tudi pri tihotapljenju, ki je tudi svojevrsten povezovalni element.

Razstava govori tudi o tem, o tihotapstvu po drugi svetovni vojni, ko sta se državi razlikovali po političnem sistemu. Dobrine, ki jih je bilo mogoče dobiti v Avstriji, so bile Slovencem na drugi strani meje nedostopne. 

Kljub nižjim plačam pa smo vseeno imeli dosti denarja za nakupe v Avstriji, ker pri nas ni bilo dosti ponudbe, da bi denar zapravili.