Celovec Kadar je na dopustu, se že zelo veseli vrnitve domov. Pa ne zato, ker bi ji bilo med letoviščarskim brezdeljem kaj dolgčas, temveč zato, ker jo pogreša. Svojo kitaro namreč.

Katarino Sima so obiskovalci slovenskih prireditev, v celovškem Hačku, na predstavitvi knjige njene najboljše prijateljice Verene Gotthardt v Musilovi hiši, v šentjanškem k&k centru ali nazadnje v Domu prosvete v Tinjah, v zadnjih letih pogosto slišali igrati na njenem instrumentu. Vedno nekoliko zadržana v ozadju tiho čaka, da z ubiranjem strun uvede in po navadi še zaključi prireditve. Skratka, da jih polepša. Kar ji tudi uspeva.

Zato preseneča, da igranja kitare ni ubrala za svoj študij. Na celovški univerzi študira anglistiko in amerikanistiko, ravno sedaj zaključuje diplomski študij (bachelor), svojo diplomsko nalogo piše o filmskih adaptacijah Baskervillskega psa. Gre seveda za roman Arthurja Conana Doyla o fosforescenčni pošasti, ki dela preglavice slovitemu detektivu Sherlocku Holmsu. Pravi, da doslej ni imela želje, da bi bila učiteljica kitare, poleg tega pa jo jezikoslovje zares privlači. Tudi kadar gre za domača narečja. In pri tem Katarina Sima preseneti še enkrat. Čeprav je odraščala v Celovcu, govori namreč zares pristno rožansko narečje. »Oče je doma iz Deščic pri Šentilju, mama pa je iz Celovca, ampak tudi ona nima kaj dosti drugačnega narečja kot oče.«

Kitaro igra že od tretjega razreda ljudske šole, po 15 letih se na Slovenski glasbeni šoli dežele Koroške pri učitelju Janezu Gregoriču pripravlja na zaključni izpit. Kam se bo usmerila potem, pušča odprto, jasno pa ji je, da se svojemu 

instrumentu ne namerava odreči. Le nasmeji se in zamaje z glavo ob taki misli. Vmes se je sicer preizkusila tudi na klavirju, a je danes vesela, »hmetna« po domače, da je »zmagala« kitara. Ob njenem pripovedovanju se celo zazdi, čeprav sama pravi, da o čem takem sploh še ni razmišljala, da se med igranjem lahko združi z instrumentom v eno ustvarjalno enoto. In zatrjuje, da jo kitara lahko kdaj pomiri, kdaj drugič pa spet razvedri. Skratka, da ji glasba pomaga tudi v včasih malo bolj stresnih obdobjih študija. 

Naslednji nastop bo Katarina Sima imela 30. aprila ob zaključku razstave del Gustava Januša v Globasnici, ko bo nastopila s kitarskim kvartetom. Prav igranje v skupini je zanjo poseben čar in zato letos resno razmišlja, da bi se ponovno prijavila za glasbeno delavnico Sonus (www.sonus.at) na Bistrici pri Pliberku. »To je res priložnost za intenzivno skupno muziciranje, v orkestru ali v kvartetu, za izmenjavo izkušenj, za vzajemno učenje. Učiš se ob skupnem igranju in poslušanju, prijetno pa je tudi druženje.«