Avtobusne postaje z dvojezičnimi označbami: Dvojezične napise bi lahko postavili brez težav

Celotna zadeva se je začela z izdajo selske pohodniške karte, ki je vsebovala imena posameznih krajev, potokov, gora in hišnih imen, ki jih domačini deloma niso poznali. Najbolj me je razburil primer »Wutschigraben«, ki je v selskem narečju pravzaprav »ta hvabuči hraben«, kar pomeni globoki graben. Iz tega je potem na uradni karti nastal »Wutschigraben«. To je pravzaprav razvrednotenje identitete kraja in sprenevedanje, ker se domačinom na zemljevidih vsiljujejo napačna imena. Zato smo z Interesno skupnostjo selskih kmetov (ISSK) v sodelovanju z inštitutom Urban Jarnik v okviru evropskega projekta »Narava« leta 2008 izdelali krajevno selsko karto in postavili dvojezične javne napise z domačimi hišnimi imeni. V sklopu projekta smo tudi izdelali dvojezične napise na tablah ob avtobusnih postajah, ki so jih morali tedaj tako ali tako prenoviti. Z mojega vidika so dvojezični zapisi na tablah na avtobusnih postajah neposredno povezani s členom 7 Avstrijske državne pogodbe, ker je pravilna interpretacija tega člena z mojega vidika ta, da bi moralo biti vse, kar je topografskega v javnosti, v obeh deželnih jezikih. To pa bi moralo veljati na celotnem veljavnostnem območju dvojezičnega šolstva – to je od Zilje preko Roža do Podjune. Mislim, da je pomembno vzeti vajeti v roke in sprožiti iniciativo z ljudmi, ki jim to, da domača imena pravilno zapišejo, nekaj pomeni. Potem pa je pomembno le še vključiti vse javne ustanove in podjetja, ki so potrebne za pozitivno rešitev in tako prideš do primerov dobre prakse. Ko so dvojezični napisi postavljeni, pa s časom postanejo za vse nekaj samoumevnega.

V primeru dvojezičnih zapisov na avtobusnih postajah v Selah ni bilo posebnih težav. Zadeva je potekala preko avtobusnega podjetja Juwan, ki je to željo posredovalo podjetju Kärnten Bus GmbH, katerega sem vodil do konca leta 2021. Za podjetje takrat in tudi danes to sploh ni problem. V Grabštanju v zadnjih letih izdelujejo vse table, ki stojijo na avtobusnih postajah. Odkar to delajo digitalno in ni več potrebno polagati posameznih črk na podlago, tudi tisk šumnikov ni več težava. Dodaten zapis slovenskega imena na avtobusnih tablah ne prinaša bistveno večjih stroškov. Občina Sele je želela imeti na avtobusnih postajah zapisane dvojezične oznake. To smo ponudili tudi Borovljam, vendar tam ni bilo politične volje. Pri teh odločitvah so avtobusna podjetja vedno v stiku z občino in z lokalnim prebivalstvom. Menim, da če se v nekem kraju zbere nekaj ljudi in izrazi željo po dvojezičnih napisih, jih je mogoče brez težav uresničiti ob prenovi tabel na avtobusnih postajah. Po mojem mnenju bi moralo biti obvezno, da se v vseh dvojezičnih občinah postavijo tudi dvojezični napisi za avtobusne postaje. Koroškim linijskim podjetjem je to danes pravzaprav vseeno, saj jih vodijo osebe, ki ne živijo na Koroškem. Poudariti moramo tudi, da imamo zakon, ki dovoljuje postavitev dodatnih krajevnih imen, če obstaja politična volja. Vendar se tega do zdaj skoraj niso posluževali, kar kaže na to, da vidna dvojezičnost s strani politike še vedno ni zaželena. Vsi so nekako zadovoljni, da ostaja vse po starem in tiho.