Novice - Slovenski tednik za Koroško

V torek, 28. decembra 2021, je pliberški župan Stefan Visotschnig praznoval 70-letnico. Ob osebnem jubileju smo jubilanta, ki šteje tudi med naročnike Novic, povabili na pogovor.

Od kod prihaja vaš rod?

Stefan Visotschnig: Moj dedej oz. stari oče je bil doma iz Črne. Nato so v Dobu pri Pliberku kupili pri Pušniku manjše posestvo. Moj oče Peter, brat Jelenove Hanke in Micke v Zgornjih Libučah, je bil hlapec pri Nachbarju v Vogrčah. Takrat je spoznal tudi svojo bodočo ženo oz. mojo mamo Antonijo, Rieplnovo iz Dolinčič, ko se je zaposlila na kmetiji pri Šulnu (Müller) v Vogrčah. Nato se je oče zaposlil v nekdanji opekarni (»ciegounca«) v Drveši vasi, potem ko so opekarno zaprli, pa pri nekdanjem zidarskem podjetju Hansa Vodivnika v Vogrčah. Leta 1950 sta z mamo začela zidati tudi hišo.

Kje in kako ste se začeli politično socializirati?

V družini, še posebej v času, ko so zaprli »ciegounco« in je delo izgubil tudi moj oče. Tedaj je bil kapelški župan ter deželnozborski poslanec Josef Lubas (SPÖ) edini, ki se je zavzel za delavce. Poskrbel je, da so dobili vsaj nekaj podpore. Takratni časi niso bili takšni kot sedanji. Takrat posledice stečaja za delavce sploh niso bile urejene. Močno pa sta na mojo politično socializacijo vplivala tudi Bruno Kreisky (1911–1990) in tedanji socialdemokratski predsednik švedske vlade Olof Palme (1927–1986), ki je postal smrtna žrtev atentata. Poleg tega sem se šolal v okviru sindikata ter Mlade SPÖ.

Kako ste se politično socializirali na področju občinske politike? Po kom se politično še posebej zgledujete?

Socializiral sem se predvsem po zaslugi bivšega pliberškega župana Franca Mikuscha, ki je bil glavnopoklicno sekretar pri koroškem sindikatu. Sploh je takrat bilo še mogoče, da je tudi delavec prišel v funkcijo, kot je bilo to pri meni, ki sem lahko postal župan. Danes take klasične »kariere« iz delavskih vrst niso več mogoče.

Kdo je vaš zgled na deželni ravni?

Sedanji deželni glavar Peter Kaiser. Enako velja za pokojnega občinskega politika Frica Kumra-Črčeja. Spoštoval in cenil sem ga predvsem kot preudarnega politika, ki je združeval in se resno trudil za skupne rešitve.

Stefan Visotschnig
Rojen 28. decembra 1951 v Vogrčah. Pri podjetju Buchbauer v Dobrli vasi se je izučil za električarja. Sprva se je zaposlil pri pliberškem podjetju Elektro Enzi, nato pri Elin, nazadnje do upokojitve pri podjetju Verbund. V občinskem svetu Pliberk od leta 1987 (v letih 1991-97 mestni svetnik, med letoma 1997- 2003 podžupan, od leta 2003 župan). Poročen z ženo Rozalijo, roj. Enzi; oče štirih otrok (Thomas, Christopher, Matthias, Daniela).

In kako uspeva sodelovanje s sedanjim vodjem EL Markom Trampuschem?

Zelo dobro. Dogovarjava se zelo odprto in odkrito.

Slovenska narodna skupnost ima tri osrednje organizacije. Kako gledate nanje?

Nočem se vmešavati v njihovo delovanje. Nazven pa bi gotovo bilo bolje, če bi nastopale kot skupna organizacija. Prijateljsko sodelujem z županom Sadovnikom in tudi Manuel Jug se je dobro vživel v politiko.

Kako ocenjujete današnje socialdemokratsko gibanje?

Imam občutek, da je SPÖ edina stranka, ki ima še občutek za delavce. Slišiš kaj od sedanje državne koalicije, da bi se zavzela za interese delavcev? Ničesar ne čuješ. Kot župan sem trenutno doživel prvič, da so prišli ljudje k meni in me prosili, da bi jim pomagal. Niso želeli 100 evrov, bili so že zelo srečni, če so dobili 20 evrov. Niso jih zapravili v gostilni, potrebovali so jih za nujne življenjske potrebe.

Prej je veljal Pliberk za »Grenzstadt«. Danes slovi Pliberk kot odprto mesto, kot mesto kulture. Kako si razlagate to temeljito preusmeritev pliberške politike?

Prej, ko je bila Republika Slovenija še del socialistične Jugoslavije, je vladal strah pred komunizmom pred našimi durmi. Ko je Slovenija postala samostojna država, sploh pa še, ko je leta 2004 pristopila k Evropski uniji, se je vzdušje v naši občini do Slovenije radikalno spremenilo. Naša občina je to izkoristila v svoj prid. Pri tem nam je veliko pomagala kultura. Posebno preko nje so se začeli ljudje vedno bolj odpirati.

Manjšinskopolitična vprašanja so politično navadno zelo pereča vprašanja. Kljub temu uspeva, da pride v občinski sobi do soglasnih sklepov, kot npr. glede manjkajočih dvojezičnih krajevnih napisov. Kako to?

Sam nikoli nisem želel spornih glasovanj (Kampfabstimmung). Moj pristop je: odprto diskutirati in to tako dolgo, da pridemo do skupnega imenovalca. Ne nazadnje so soglasni sklepi tudi dober signal navzven. Pri tem sem imel privilegij, da sem bil zraven pri pogovorih z državnim predsednikom Fischerjem ter s kanclerji Schüsslom, Gusenbauerjem ter Faymannom in sem videl: rešitev ne najdeš od danes na jutri. Zanje si moraš vzeti čas.

Bili ste nekaj časa tudi član sosveta za slovensko narodno skupnost pri Uradu zveznega kanclerja. Kako ocenjujete njegovo vlogo oz. delovanje?

Zelo kritično. Na sejah ni šlo za rešitve, temveč samo za denar. Z denarjem samim ne moreš rešiti problemov. Imeti moraš cilje, vendar ne ciljev za funkcionarje, temveč za ljudstvo. Pametneje se razpravlja v deželnem forumu za dialog.

Vi, vaš županski predhodnik Raimund Grilc in pokojni mestni svetnik Fric Kumer-Črčej ste veljali kot pliberški »trije kralji«. Z drugimi besedami: sodelovanje med vami je bilo zelo dobro. Kako je bilo to možno?

Dali smo si roko in držalo je to, za kar smo se dogovorili. Zato smo prišli tudi tako daleč.

Sedaj ste že četrto periodo župan. Katerih uspehov ste najbolj veseli?

Da smo dosegli dodatne dvojezične krajevne napise in da imamo dobro politično vzdušje. Zelo pomemben je za nas z gospodarskega vidika tudi most pri Lipici. Brez njega se ne bi naselilo npr. podjetje Kohlbach. Razveseljiv je tudi prirastek občinskega prebivalstva od 3.860 (pred petimi leti) na 4.133 (31. december 2021). Prav tako nam je uspelo rešiti vprašanje kanalizacije. Tudi spominski park poleg pliberške mrtvašnice je pomemben dosežek. Ideja se je rodila, ko nas je Renate Falke spremljala skozi mesto in ob spomeniku za vojaške žrtve 1. in 2. svetovne vojne, povojnih pobojev in za prostovoljne strelce na starem kraju spomenika menila, da ta prostor ne odgovarja Pliberku kot odprtemu mestu in mestu kulture.

Največje razočaranje?

Če imaš dobro idejo in potrebuješ za njeno uresničevanje partnerje, pa ti skušajo to preprečiti. To sem npr. doživel, ko je šlo za naselitev podjetja Kohlbach. Nekatere občine so intervenirale proti projektu. Kljub temu je uspelo s podporo dežele projekt uresničiti. Če ne bi uspelo, bi se podjetje naselilo na Štajerskem.