Zahomec pozdravlja ostali svet!

Martin Wiegele je predsednik Športnega društva Zahomc. Skupno z bratom, sinom in odborniki ter odbornicami oblikuje delovanje društva, ki naslednje leto praznuje 70. obletnico. Pogovor o zgodovini društva, slavnih trenutkih skakalcev in skakalk ter o slovenščini. 

V petdesetih letih so na Postranah v Celovcu že bile skakalnice. Leta 1952 je potem bil plaz v Heiligenblutu. Tam so naši fantje spoznali slovenske študente. Slovenci in Zahomčani so sodelovali pri odstranjevanju posledic plazu. Slovenci so tedaj bili dobri skakalci, Slavko Avsenik je bil na primer zelo dober.  Študent Janez Gorišek je bil med slovenskimi skakalci in ideja za skakalnico v Zahomcu je nastala ob skupnem delu. 

Prva skakalnica je iz leta 1952, njen projektant je bil znameniti Stanko Bloudek. Bil je slovenski letalski konstruktor, načrtovalec športnih objektov in športnik. Danes je nagrada, poimenovana po njem, najvišje priznanje za dosežke na športnem področju. Zahomčani so bili tako navdušeni, da so takoj začeli z delom. Tudi v vasi so ljudje bili motivirani in so delali tudi cele noči. Finančno podporo so dobili od dežele Koroške ter od Republike Slovenije. Leto kasneje so Janko Wiegele, Hanzi Millonig, Franc Wiegele, Franc Schnabl in Franci Zwitter ustanovili današnje »Športno društvo Zahomc«. Janko je postal prvi predsednik društva. 

Kasneje so prišli tudi slovenski trenerji. To je bilo na začetku zelo važno, ker ta šport na Koroškem še ni bil tako razvit in utrjen. Janko Wiegele je tedaj splel dobre stike s Slovenijo. Prvi društvenik, ki je prišel v prvi avstrijski kader, je bil Janko Zwitter.

Leta 1959 se je začela gradnja 60-metrske skakalnice. V letih 1993 in 1994 smo potem dogradili moderen center s skakalnicami (35 m, 50 m in 75 m), z vlečnico ter topovi za sneženje.

V generaciji, ki je zgradila skakalnico, so vsi fantje iz Zahomca tudi skakali. Vsak je vsaj preizkusil skok na majhni skakalnici. Tedaj so trenerji še učili skok z rokami naprej. Potem so spoznali, da se veter manj upre in dlje letiš, če daš roke nazaj. Švedski smučarski skakalec Jan Boklöv je konec 1980. let iznašel V-stil. Danes je glavni stil skakanja, ker zveča zračne blazine, ki te nosijo potem dlje. 

V Sloveniji se je reklo: »Kdor ne skače, ni Slovenc.« Ne vem, če bi to lahko prevzeli 1:1 za Ziljo. Neka povezava pa gotovo obstaja med koroško-slovensko kulturo in skakanjem v Zahomcu. Bistvena zamisel je bila tudi, da bi s športom otrokom približali slovenščino. Toda to je zelo težavno. Tudi če otroci doma slovensko govorijo, imaš v treningu vedno mešane skupine. Na skakalnici potem vpiti vse dvojezično, je težko. V ospredju je trening in vplesti jezikovno dimenzijo ni enostavno. Je dodatna naloga.

Zelo važno pa nam je, da je vsaj ime društva vedno napisano v obeh jezikih. Tudi to je pogosto boj – sploh z mediji. Če se nihče ne postavi za to, se slovenščino kar hitro pozabi.

Na splošno mislim, da manjka zavesti za pomembnost uporabe jezika. Premalo smo konsekventni. Le še nekaj družin govori slovensko na Zilji. Pri mlajših je situacija res žalostna. Verjetno lahko na eni roki preštejem, koliko otrok še obvlada ziljščino. 

Tedaj sem delal kot kuhar v hotelu Warmbaderhof v Beljaku. Bil sem ravno pri delu. V menzi za osebje smo imeli televizor. Med delom smo se tajno plazili dol, da bi gledali tekmo. Seveda so vsi bili razdraženi in navdušeni. Saj je Korošec tekmoval! Toda jaz sem bil najbolj zagnan. Ko se je izkazalo, da bo Schnabl zmagal, sem iz navdušenja zdrobil stol!

To je bil res lep trenutek. Vsi, ki so bili bolj skeptični do našega športnega društva, so naenkrat bili pozitivno naravnani. 

To je bila po mojem bolj hecna izjava. Nekateri so gotovo uspeli tudi pri pristanku telemark. Seveda so se večkrat vsedli. Toda razlog vidim v tem, da tedaj še niso imeli pravih čevljev. Preiml se je res zavzemal za Zahomec. Imel je dobre ideje in skakalci gimnazije so močno koristili šolanja. Nekatere stvari so prevzeli od vzhodne Nemčije, kjer so tudi imeli smučarsko gimnazijo.

Toda Stams je bila draga gimnazija, ki si je niso mogle privoščiti vse družine. Nekateri fantje so morali tudi doma pomagati in delati na kmetiji. Če si hotel po-stati profesionalen skakalec, si v bistvu moral iti v Stams. Toliko treninga skoraj ni mogoče nadomestiti. Janko Zwitter, ki je danes trener Sare Takanashi, najuspešnejše atletinje v svetovnem pokalu v smučarskih skokih, je na primer tudi pri nas začel skakati in je potem šel v Stams. 

Franz Wiegele mlajši vodi celoten trening. Trening poteka trikrat na teden. Trenutno je aktivnih okoli dvanajst do petnajst otrok in mladincev. Trening z otroki je deloma res naporen. Moraš jim pomagati pri oblačenju smučarskih oblačil ter pri obuvanju čevljev. Na začetku moraš otroka vsakokrat dvigniti v vozni pas in ga vzpodbujati, da se pelje dol. Kot skakalec ali skakalka moraš biti v zelo dobri kondiciji. Športniki in športnice torej vsaj en večer na teden trenirajo v telovadnici. Tam imajo vaje in se igrajo. 

Tudi moj brat Franc je še zelo aktiven. Poleti treniramo v Beljaku in Franci pelje skakalce in skakalke z avtobusom v mesto. Peter Grieser in David Wiegele zelo pomagata pri pripravljanju proge oziroma skakalnice. Treba je posnežiti skakalnico in se potem peljati s teptalnikom čez sneg. To je veliko dela in veseli me, da sta tako angažirana. 

Odbor je sestavljen iz petnajstih članov, jaz pa sem predsednik športnega društva Zahomc.

Daniel je zelo angažiran. Septembra je zmagal v Bischofshofnu in dobil celinski pokal v smučarskih skokih. Potem ko je 16. januarja v Zakopanah dosegel peto mesto v individualnih skokih, ga je avstrijski olimpijski komite nominiral za olimpijske igre v Pekingu. 

Hannah je leta 2021 dobila celinski pokal v Brotterode. Oba sta še mlada in želim jima, da bosta naredila kariero v skokih. 

To je res problematično. Menim, da naj bi olimpijski komite od vsega začetka ne predal organizacije iger Kitajski. Tudi FIS (mednarodna smučarska organizacija) bi morala prej reagirati. Dejstvo je pač, da denar dirigira, kako te zadeve potekajo. Kitajska je močna ekonomska sila. Mislim, da je bil denar merodajen faktor za izvolitev Pekinga za prizorišče.