V namiznem tenisu srečal športnega Abrahama

Zgodba športnega društva se je začela leta 1976, ko je mladina v Bilčovsu ustanovila namiznoteniško sekcijo, ki se je že naslednje leto vključila v uradno tekmovanje. Začetki so bili skromni. Zaradi pomanjkanja prostorov so člani sprva trenirali in imeli tekme v farni dvorani v Šentjakobu. Šele z gradnjo nove ljudske šole v Bilčovsu je klub dobil primeren prostor, v katerem trenira in tekmuje še danes. Poleg športa je imelo društvo pomembno družabno in kulturno vlogo, saj je bilo ustanovljeno z namenom krepitve vaške skupnosti in poleg tega ohranjanja slovenskega jezika. Ko so ustanovni člani odšli na študij na Dunaj, je redno tekmovanje malce zamrlo, a so študentje v prestolnici nadaljevali z igranjem namiznega tenisa. Ko so se vrnili domov, pa se je delovanje ponovno začelo, k temu pa je močno prispeval tudi novinar Andrej Mohar, ki se je takrat priselil v Bilčovs in spodbudil klub. Kasneje je zaradi pomanjkanja igralcev in zahtevnega tekmovanja, ki obsega kar 20 tednov na sezono, prišlo do združitve z namiznoteniškim klubom iz Kotmare vasi. V tej skupni postavi so igrali zadnja tri leta in imeli štiri ekipe na različnih ravneh.

Ob 50-letnici pa društvo začenja novo poglavje, saj je Roman Oraže dal pobudo za ponovno samostojno pot. V Bilčovsu načrtujejo, da bodo od septembra naprej z lastno ekipo spet tekmovali v podligi, v tretjem razredu pa se bo kalil lastni naraščaj, ki ga prav tako trenira Roman Oraže.

Živa legenda kluba pa je Rupert Gasser iz Bilčovsa. Ko je bila sekcija ustanovljena, je bil star 16 let, danes pa srečuje »športnega Abrahama« in s ponosom praznuje 50 let neprekinjenega igranja. Gasser se spominja, da je moral na začetku hitro spoznati, da sta navaden pingpong in tekmovalni namizni tenis dve različni stvari. Že od vsega začetka ga je zanimala kompleksnost tega športa, kjer odloča vse –od debeline lesa na loparju do vrste oblog. Družabnost in posebnost te igre sta glavna razloga, da Gasser po vseh teh letih še vedno z veseljem tekmuje. To počne tudi uspešno, saj je že desetletja uveljavljen igralec v podligi. Rupert prizna, da čeprav mu koncentracija in gibčnost z leti upadata, vse to nadomešča z bogatimi izkušnjami. Te mu prinašajo psihološko prednost pred nasprotniki: »V primerjavi z ekipnimi športi tukaj nimaš soigralca, ki bi te rešil, ko narediš napako. Ob mizi stojiš povsem sam.«

Glede prihodnosti Gasser z optimizmom opazuje delo z mladimi, saj meni, da so trenutno na voljo štirje izjemno talentirani igralci z velikim potencialom. Kljub lepoti športa pa hkrati opaža tudi izzive obrobne panoge, saj se mladi v najstniških letih pogosto raje odločajo za večje športe, kot sta klasični tenis ali nogomet. Ravno zato pa je ponovni poudarek na lastnem podmladku v Bilčovsu ključen za bodočo športno pot.