Šentjanž V k&k centru v Šentjanžu so odprli razstavo o ženskah v alpinizmu z naslovom Korajža je ženskega spola. Na ogled bo do 22. novembra. O svoji alpinistični in raziskovalski poti je predavala Irena Mrak.

Prvi ženski vzpon na Triglav je leta 1870, 92 let po »štirih srčnih možeh«, opravila Rozalija Škantar. Japonka Džunko Tabei je leta 1975 stala kot prva ženska, 18 let po Edmundu Hillaryju, na vrhu Mount Everesta. Danes so ženske tudi v alpinizmu v samem svetovnem vrhu in v prvih vrstah.

Irena Mrak se je udeležila 25 odprav v Ande, Himalajo, Karakorum ali v Hindukuš in opravila več ko 800 vzponov. Leta 2007 je osvojila osemtisočak Gašerbrum 2, s soplezalko Mojco Švajger pa sta leta 2011 v Nanga Parbatu v alpskem slogu preplezali 3100 metrov visoko Diamirsko steno in jo poimenovali Slovenska smer. Doktorica geografije iz Tržiča je predavateljica na visoki šoli za varstvo okolja v Velenju in alpinizem redno povezuje z raziskovalno dejavnostjo. Njeno najljubše gorstvo tudi po izkušnjah na najvišjih vrhovih sveta ostajajo domače Karavanke. 

Vsaka alpinistka je na razstavi Korajža je ženskega spola predstavljena z dvema predmetoma, enim osebnim in enim alpinističnim. Vi s cepinom in kvačkanim mošnjičkom. Stereotipno bi lahko rekli, da sta to nežen, ženski element in po drugi strani agresiven, moški simbol.

Irena Mrak: Toda brez tega simbola ali orodja ne moreš prilesti nikamor. Na najvišjih gorah je to osnovno orodje, ne glede na spol. Ta cepin ima zelo osebno noto. Na poti z Nanga Parbata sva s kolegico imeli nesrečo in zdrsnili okoli dvesto metrov. En cepin sem pri tem padcu izgubila in je ostal samo še ta. Vrnil me je nazaj v življenje, ker sem z njim lahko še priplezala nazaj do baznega tabora. Mošnjiček pa me veže na Ande in na moje začetke plezanja v visokih nadmorskih višinah. V njem sem tedaj hranila fotoaparat, z njim posnela prve spomine v visokih gorah in ta mošnjiček jih hrani v sebi še danes.  

Ali v alpinizmu razlike med spoloma na visokih višinah še obstajajo?

Po mojih izkušnjah ne. Včasih se celo zgodi, da smo ženske bolj potrpežljive, bolj vztrajne. Tudi če je zelo težko, še zmeraj vlečemo naprej. Je pa odvisno od posameznika in mislim, da spol pri tem nima posebej velike vloge. 

Posebnih fizičnih omejitev za ženske ni?

Bi rekla, da ne. Je pa res, da moraš trenirati, kakor mora tudi vsak moški. Tudi nositi moraš enako. Edino kar je za nas laže, je, da običajno potrebujemo manj hrane in smo zato lažji. Vrv in oprema sta za žensko enako težki kakor za moške. Treba je delati enakovredno, ker ne moreš samo moškega obremenjevati, če z njim plezaš. To ni naveza.

Kako je z medsebojno privlačnostjo? Je moški soplezalec samo soplezalec, kolega?

O tem med plezanjem ne razmišljaš. Take iskrice lahko pridejo potem v baznem taboru in te kaj premakne, ko si sproščen. Dolgo časa si skupaj. Ali ti postane všeč ali pa ga zasovražiš. Vmesne poti so tudi mogoče, niso pa nujne.

Ob plezanju tudi raziskujete. Pravite, da vam dejstvo, da ste ženska, pri tem pride v Pakistanu, v muslimanskem okolju zelo prav. 

Točno tako je. Sicer so velike razlike med gorskimi dolinami, odvisno od verske ločine. Čeprav so vsi muslimani, ponekod ženske v družbi lahko delujejo že malo bolj sproščeno, načeloma pa ne. Interakcija s tujimi moškimi je res prepovedana. Kadar ženska gre na primer na tržnico, mora iti v spremstvu moža, očeta, brata ali sina. Meni pa je dano, da lahko komuniciram z moškimi in ženskami. Nikoli mi niso bila vrata v kuhinjo zaprta. Če bi moški raziskovali, jim to ne bi bilo dano. 

Kakšen odnos do sebe kot ženske ste sami doživljali v teh predelih sveta?

Bile so tudi neprijetne situacije. Ko sem raziskovala na ledeniku Baltoro, kjer je bilo treba kampirati in to traja po deset dni, odvisen pa si od lokalnega vodnika, je bilo treba res paziti. Včasih je že kakšna gesta zadosti, da razumejo narobe. Če si kot ženska sama, včasih ni prijetno. 

Z alpinizmom ste se pripravljali tudi za doktorsko nalogo. Disertacijo ste pisali o okoljskih učinkih gorništva. Kakšni so vaši izsledki?

Najbolj obljudeni predeli so že zelo onesnaženi. S povečavanjem obiska se še stopnjuje in nujno je treba ukrepati, da se vsaj trdi odpadki spravijo v dolino in da se tudi tam z njimi ustrezno ravna. Ni dovolj, da odpadke samo naložimo lokalni skupnosti, temveč je treba poskrbeti, da se potem zadeve uredijo. 

V gorah izginjajo ledeniki. Kako močno?

Pri plezanju opazimo, da so smeri precej težje, kot so bile včasih. Manj je snega in ledu, več je skale in padajočega kamenja. Bolj nevarno je. So pa zelo različne razmere. Karakorum je znan po tem, da se ledeniki manj krčijo kot drugje. Predvsem zato, ker so prekriti z gruščem, kar preprečuje taljenje. Bolj se to odraža v Andih, tam hitro izginjajo.

Vsi osemtisočaki so osvojeni, sami sta bili na vrhu Gašerbruma 2. Kje so izzivi za sodobne plezalce in plezalke?

Zadnji izziv pri osemtisočakih je zimski vzpon na K2, drugo najvišjo goro sveta. Sicer pa je izziv v težjih smereh in v stilu, kako pridemo na goro.

Vse vrhove ste osvojili brez uporabe dodatnega kisika. Pravite, da je to bolj etično plezanje. Zakaj?

Če uporabljaš dodatni kisik, si ustvariš umetne okoliščine. Tudi če prideš na 8000 metrov, je to pod enakimi pogoji, kot da bi prišel na sedemtisočak. In to nima smisla. Od Reinholda Messnerja naprej se cenijo vzponi brez dodatnega kisika, v čim bolj čistem alpskem slogu s čim manj opreme.

Sami ste pod Makalujem doživeli bližnje srečanje s smrtjo, srce vam je zastalo in za nekaj časa ste celo oslepeli. Kako vam je ta izkušnja spremenila pogled na življenje in plezanje?

Vidiš, kako krhek si. Na taki višini bi pričakovala padec v ledeniško razpoko ali snežni plaz, ne pa take hude bolezni. In to ti daje misliti. Je pa to tudi opozorilo plezalcem, da je to tudi ena izmed možnosti, ki se jim lahko zgodi. Verjetno nisem edini primer, ne vem pa, da bi kdo to preživel. Pomoč mora biti zelo hitra. Moja verjetnost za preživetje je bila samo 15-odstotna. Ne vemo pa, kaj se je dejansko zgodilo, razen da je bila posledica dolgotrajnega bivanja na višini.

Po ozdravitvi ste se takoj spet vrnili v gore, v domače Karavanke.

Tudi če nimam nesreče, najprej grem v Karavanke. Ali na Košuto, Begunjščico, Vrtačo ali na Stol. To so hribi, ki me najbolj napolnijo z energijo.

In niso nič manj privlačni, glede na to, da ste plezali v Himalaji ali Andih?

Karavanke so še vedno najbolj zanimive. Tudi zato, ker jih spremljaš in vidiš, kako se spreminjajo. Vsak obisk v njih je drugačen. Vedno bodo zame prve.