Trenutne okoliščine so spremenile naš običajni ritem življenja. To velja za vse, od najmlajših do najstarejših. Zanimalo nas je, kako se s sedanjimi izzivi soočata mlada perspektivna nogometaša, ki v letniku 2008 štejeta med najboljše na Koroškem. Nista le soigralca v koroški reprezentanci, temveč ju tudi izven nogometnih zelenic druži prijateljstvo. Vpogled v njun vsakdan sta nam dala Milan Mosser in David Nachbar, o katerih bomo v bodočnosti zagotovo še marsikaj slišali. 

Kako bi opisal samega sebe?

Milan Mosser: Ime mi je Milan Mosser, star sem 12 let in stanujem v Ločah ob Baškem jezeru.

Odkar znam hoditi, igram tudi nogomet. Že od zgodnjega otroštva sem navdušen nad tem športom, ki je moj najljubši konjiček. Čeprav sta me starša naučila tudi drugih športnih panog (smučanje, tenis, plavanje, tek, tek na smučeh … ), sem se vedno najraje igral z žogo. Rekel bi, da sem »odvisen« od igre z žogo … To lahko potrdita tudi moja razredničarka prof. Gomez in ravnateljica prof. Kuchling, saj imata obe celo zbirko žog, ki sem jih moral oddati.

Že več let igram za koroško reprezentanco v svoji starostni skupini. Treningi so na zelo visokem nivoju. Vsak četrtek treniramo v Bundessportheimu v Bačah. Takrat lahko prespi pri meni moj prijatelj David Nachbar, kar me zelo veseli, saj igram z njim nogomet tudi pred treningom in po njem.

Šola sedaj poteka na daljavo. Kakšen je šolski vsakdan?

Škoda se mi zdi, da imamo sedaj pouk na daljavo, saj pogrešam svoje prijatelje. Vsak ponedeljek dobimo tedenski načrt in z nekaterimi profesorji imamo pouk tudi virtualno, se pravi po računalniku. Zdaj sem veliko bolj strukturiran kot v prvem lockdownu, ko se še nisem spoznal in je bilo vse novo. Profesorji na gimnaziji nas podpirajo in nam pomagajo, tako da vse dobro funkcionira.

Nogometni treningi so trenutno tudi drugačni. Kako potekajo?

Treninge imamo sedaj preko »Zooma«. Vsak dan imamo eno uro treninga za moč, stabilizacijo ali tehniko in eno uro teorije o prehrani, zdravstvu in nogometu. Veliko raje imam treninge na igrišču, ker sem tam lahko skupaj s prijatelji in se od trenerjev veliko naučim.

Zelo sem hvaležen, da imam starejšega brata Noeta, ki tudi igra nogomet in sedaj z mano trenira doma na vrtu ter me vedno spodbuja k treningu. 

Je težko združevati šolo in šport? Kako ti to uspe?

Seveda imam z nogometom veliko več veselja, saj bi ga lahko igral »noč in dan«. A tudi v šoli nimam težav. Ker imam skoraj vsak dan trening ali tekmo, se moram sproti učiti in delati domače naloge. Včasih pa se učim tudi v vlaku ali avtu na poti domov.

Poleg obveznosti za šolo in šport – kako preživljaš prosti čas?

Šport je tudi v prostem času na prvem mestu! Kadar ne igram nogometa, se gibam in urim v drugih športnih panogah: rad plavam, igram košarko, smučam ali igram tenis. Tudi z glasbo se rad ukvarjam – igram harmoniko in rad pojem. 

Kakšne cilje imaš za bodočnost?

Ker nas je pred kratkim v družini doletel kruti korona virus, si želim trenutno samo, da bi lahko tudi letos praznovali božič tako lepo kot vsa leta poprej: s starimi starši, stricem, tetami in bratranci – obdarjeni z božičnim čarom, ki ga vsi tako ljubimo.

Za športno bodočnost si pa želim, da bi še naprej s takim navdušenjem igral nogomet in ostal dolgo brez poškodb.