Športno plezanje: Ko gresta brata Užnik od doma, ju stara starša prej blagoslovita

»Ko gresta Timo in Nicolai iz Šentjanža na tekmovanja ali potovanja, vedno prideta k nama, da ju pokrižava,« pravi Pepi Užnik, ki je 59 let pela pri pevskem zboru Gallus. Nekaj let manj pa je za Gallus pel Erich, ki pa je več kot 40 let vodil šentjanški pevski zbor. Prvih pet let je Nicolai živel pod isto streho kot stara starša, Timo pa do svojega prvega pol leta. Nato se je mlada družina preselila v bližnjo novo zgrajeno hišo. 

Odnos je ostal v vseh letih zelo tesen, pravita. Danes, ko Nicolai živi pretežno v Innsbrucku in potuje za tekmovanja širom po svetu, so z njim v glavnem povezani po telefonu. »Po tekmah pošlje videoposnetke, po telefonu pa se potem pogovarjava o vseh podrobnostih,« pravi Erich. Žena pa je pripomnila, da taki pogovori vzamejo čas.

Ali v živo ali po ekranu – ko vnuka tekmujeta, se vse vrti samo okoli tega. »Že nekaj dni pred tekmo planirava dan, da lahko spremljava vsak trenutek,« pravi babica Pepi Užnik. Ko se je Nicolai pred tednom dni boril v kitajskem Šanghaju za mesto na olimpijskih igrah v Parizu, sta pri vseh štirih tekmovanjih vstala oba ob štirih ali deloma tudi malo prej, da sta v živo preko tablice spremljala vnukove nastope. Ker na prenosu ni bilo zapisanih izidov, si je Erich ročno zapisal vse izide, da je natančno vedel, na katerem mestu je Nicolai. Nazadnje je dosegel njun vnuk 16. mesto. S svojim nastopom ni bil zadovoljen, saj od mest za olimpijske igre ni bil veliko oddaljen. Zadnjo možnost ima Nicolai od 20. do 23. junija, ko bo zadnje kombinacijsko tekmovanje pred Parizom. Tam pa je še vse mogoče.