Sebastian Sablatnig: Zelo sem vesel, da sem se naučil slovensko in postal odbojkar

»Ko sem prišel v ljudsko šolo, sem znal samo vprašati, kako ti gre in povedati nekaj slovenskih besed,« pravi Sebastian Sablatnig in dodaja, da misli, da je njegov dedek še znal slovensko, toda doma nikoli niso govorili slovensko. To Sebastianov oče, ki je predsednik župnijskega sveta na Žihpoljah, zelo obžaluje. Svojo šolsko pot je nato nadaljeval na Slovenski gimnaziji, kjer je obiskoval Kugyjev razred. »Prvi dve leti sta bili res težki,« je povedal Sablatnig, ki je leta 2020 maturiral na Slovenski gimnaziji. V šoli ni tako rad govoril slovensko, ker so ga učitelji vedno znova popravljali. Sedaj pa na to gleda čisto drugače in pravi: »Ko govorim slovensko, si mislim, da je vseeno, če so tu pa tam napake. Jaz sem se ta jezik naučil in slovenščina ni tako enostaven jezik.«

Ko je pri desetih letih nehal z igranjem nogometa, se eno leto ni ukvarjal s športom, v ospredju je bila šola. Do svojega športa je nato prišel preko odbojke na mivki. Pred leti je poleti ob Vrbskem jezeru še potekalo tekmovanje Grand Slam, kjer se je zbrala svetovna elita odbojke na mivki. Sebastian Sablatnig je nekajkrat pomagal kot pobiralec žog. Preko teh vtisov se je v njem rodila želja po igranju odbojke. Udejanil je to željo z igranjem pri celovškemu klubu VBK Wörthersee Löwen, kjer se je prebil do članske ekipe, ki igra v prvi avstrijski ligi. »Nisem najbolj talentiran igralec. Prva  leta skorajda nisem igral, ker sem bil enostavno slab,« pravi Sablatnig, ki je nato začel s še večjo vnemo trenirati in je vedno bolj opozarjal nase. Čeprav ni veliko igral v prvi ligi, je leta 2021 nanj postal pozoren tedanji prvak UVC Holding Graz. V prvi sezoni v Gradcu se je takoj uigral v člansko ekipo, kjer je redno igral in bil prvič tudi vpoklican v mladinsko reprezentanco. Po treh letih v Gradcu se je razvil v nepogrešljiv del ekipe in avstrijskega reprezentanta. V letošnji sezoni se je pridružil Dobljanom, ker je hotel narediti naslednji korak v svoji karieri in se priporočati za več. »Vesel sem, da sem sedaj v Pliberku in da lahko spet govorim tudi slovensko, to mi je v Gradcu manjkalo,« pravi.

»Doraščal sem s cerkvijo. Zame je vera pomembna opora v življenju, ker vem, da se vse dogaja z nekim razlogom,« pravi Sablatnig, ki je pred profesionalno kariero tri poletja pisal tudi za cerkveni časopis »Sonntag«. Okoli svojega vratu skoraj vedno nosi križ, tudi pri tekmah. »Težave pa imam, ker se verižica pri tekmah včasih strga,« pravi Sablatnig. Odkar je igral v Gradcu, preko spleta študira prehrambene vede na frankfurtski mednarodni univerzi. Za to obliko študija se je odločil zato, da ni vezan na kako mesto in da lahko študira, kamorkoli ga vodi odbojkarska pot.

V Pliberk je Sablatnig prišel v začetku septembra. Doslej prvi tedni zanj niso bili najlažji, saj se je že dvakrat laže poškodoval. Sprva so ga ovirali vneti mandeljni, zatem pa zvit gleženj. Od slednje poškodbe se je vrnil na igrišče minulo soboto, ko je v celovškem Seeparku igral proti svoji prvi ekipi VBK Wörthersee Löwen. Tekma se je končala s 3:0 za Dobljane, ki so v prvi avstrijski ligi v prvih štirih tekmah slavili štiri zmage. S tem so na najboljši poti k minimalnemu cilju, ki je uvrstitev v playoff. »Tirol je seveda jasen favorit za naslov prvaka. Mislim pa, da imamo v ekipi veliko potenciala in je letos možno vse. V osnovnem delu moramo biti drugi ali tretji, da se izognemo Tirolu. V finalu potem odločajo malenkosti,« pravi Sablatnig, ki poudarja, da je vzdušje v ekipi dobro.