Preko poškodbe do sanjskega poklica

»Poklicna želja se je v meni porodila pri štirinajstih letih,« pravi Hana. Takrat si je poškodovala meniskus in prvič obiskala fizioterapevtko. Navdušilo jo je, kako poteka delo, ob tem pa sta jo že od nekdaj zanimala šport in človeško telo. Po maturi na Slovenski gimnaziji je poskusila s sprejemnimi izpiti v Gradcu, vendar ji zaradi priprave na maturo ni uspelo. »Leto kasneje sem se bolje pripravila in sprejeli so me,« pripoveduje. V tem letu je opravila tudi izpit za osebno trenerko.

Študij fizioterapije na FH v Gradcu je trajal tri leta in bil zelo intenziven. Hana se še spomni svoje prve pacientke – gospe po operaciji kolena pri elizabetinkah, kjer je imela svoj prvi praktikum. »Bilo je v drugem semestru in sem bila zelo nervozna,« se nasmehne. A takoj je vedela, da je izbrala pravi poklic.

Druge poklicne želje so bile arhitektura, ker je Hanin oče tudi arhitekt. »Učiteljica pa nisem nikoli hotela postati, ker so v moji družini skoraj vsi učitelji in sem hotela nekaj drugega,« z nasmehom pove in doda, da so jo starši ves čas podpirali. Pri njenem odnosu do športa pa je pomembno vlogo igral pet let starejši brat Jona. »Pri petnajstih ali šestnajstih me je vzel s sabo v fitnes studio, mi pokazal osnove in me navdušil. Bil je moja prva motivacija,« pravi Hana.

Po končanem študiju se je vrnila na Koroško in se zaposlila v sanatoriju Maria Hilf. Delo je bilo zanimivo, a tudi fizično naporno, predvsem zaradi številnih skupinskih terapij in dolgih delovnikov. V sebi je vedno bolj čutila željo po individualnem delu z ljudmi. Ko je lani zaradi poškodbe gležnja obiskala fizioterapijo pri Michaelu Einspielerju v Bilčovsu, je dobila tudi osebni vtis o praksi, ki ji je hitro postala všeč. Ker živi le nekaj minut oddaljeno, je sčasoma dozorela ideja, da poskusi samostojno pot.

Na vprašanje, koliko oseb je v teku let terapirala je povedala, da nad 2000 oseb. »V rehabilitaciji smo imeli zelo veliko skupin. Ko sem šefa prosila, naj mi pove, koliko terapij sem opravila, mi je po mailu napisal, da jih je bilo skupaj med dva tisoč in dva tisoč petsto.« 

Začetek samostojnosti pa je bil februarja letos, ko je imela prva dva pacienta. Danes jih je okrog dvajset. Ukvarja se predvsem z ortopedskimi težavami –s koleni, hrbtenico, rameni in drugimi muskuloskeletnimi obremenitvami. Paciente pogosto k njej napotijo zdravniki, del pa pride preko priporočil v praksi Therapie am Land.

Hana si poleg terapij vzame čas za fitnes, dvakrat tedensko vodi tudi trening in jogo, ob tem pa sama ostaja športno aktivna. Zadnje čase jo zanima kombinacija teka in vaj za moč, ki je vse bolj priljubljena.

Za prihodnost razmišlja predvsem dolgoročno, umirjeno in domače: »Zelo dobro se počutim tukaj. Mogoče bom nekoč v Svečah, ko bom imela svojo hišo, odprla tudi čisto svojo prakso. Ampak počasi – korak za korakom.«