»Nogomet me je pravzaprav vzgajal«

17.4.2026 Sele Sielach Simon Rustia

Ivan Ramšak (64) iz Sel pri Žitari vasi bo polokrogli rojstni dan praznoval letos 7. decembra. O upokojitvi še ne razmišlja. Od februarja leta 1996 skupaj z ženo Ingrid vodi zasebno zdravniško ordinacijo v Celovcu. Njegov šport, s katerim se je tudi kdaj sprl, pa je od malih nog nogomet.

Zdravnik Ivan Ramšak (64) še ne razmišlja o upokojitvi.

Že zelo zgodaj je vedel, da želi postati zdravnik, njegova odločitev pa ni bila naključna. Kot mlad fant je doživel izgubo mlajše sestre, kar ga je močno zaznamovalo. Še danes se spominja trenutka, ki je v njem prvič prebudil željo pomagati ljudem. Prvih šest let je odraščal v bližini Dravograda, nato pa se je z družino preselil na Rudo. Kmalu je odkril tudi svojo drugo strast – nogomet. »Vedno smo igrali nogomet, v šoli so opazili, da sem zelo dober in učiteljica me je poslala v klub,« se spominja.

S treningi je začel šele pri dvanajstih letih, ob tem pa je moral mami obljubiti, da šola ne bo trpela. »Nogomet me je pravzaprav vzgajal. V njem vidim veliko več kot šport – je šola življenja, kjer se učiš discipline in spoštovanja,« dodaja.

Šport ali medicina?

Sprva je razmišljal o študiju športa, a ga je očetov nasmeh in vprašanje »A to se lahko študira?« spodbudilo k drugačni poti. Na koncu se je odločil za študij medicine v Gradcu.

V prvem semestru pa mu je načrte prekrižal nogomet. Igral je v drugi avstrijski ligi pri WAC, zaradi česar za študij skoraj ni imel časa. Kljub uspehom na igrišču je hitro spoznal, da takšen tempo dolgoročno ne bo mogoč. »Takrat sem že imel hčerko in odgovornost,« pravi. Po pol leta se je zato zavestno odločil, da zapusti drugo ligo in se v celoti posveti študiju medicine. Bila je težka, a premišljena odločitev, ki je zaznamovala njegovo življenjsko pot. »Te odločitve nikoli nisem obžaloval,« poudarja. Nogometa kljub temu ni nikoli povsem opustil. Igral je v nižjih ligah, kasneje pa se je preizkusil tudi kot trener. V drugo avstrijsko ligo se je vrnil dve desetletji kasneje kot trener Slovenskega atletskega kluba v sezoni 1995/96. Po izpadu iz lige si je vzel zavesten odmik od nogometa. »Pet ali šest let nisem stopil na igrišče, niti nisem spremljal rezultatov. Imel sem en sam cilj – da me ljudje spoznajo kot zdravnika, ne kot trenerja,« razlaga. Kasneje se je postopoma vrnil k nogometu in znova treniral ekipe, med drugim tudi na Rudi, kjer se je njegova nogometna pot začela. Danes, pri 64 letih, še vedno z veliko predanostjo opravlja svoj poklic in spremlja nogometno dogajanje v svoji okolici. Veliko igralcev spozna tudi skozi svoje delo zdravnika. Od sezone 2025/26 pa spremlja mlade talente v akademiji avstrijskega prvoligaša WAC.

Vesel je, da je lahko svoje dve strasti, nogomet in medicino, združil. To pa že vrsto let.

Oče dveh hčera in ponosen dedek treh vnukov prosti čas najraje preživlja aktivno v naravi, s športom ali v družbi družine. Že vrsto let pa ženo poleg domače hiše oskrbujeta tudi dva konja.