
Dobljani se že dober mesec pripravljajo na novo sezono. Čez mesec dni se začne tekmovanje v avstrijskem prvenstvu, že ta konec tedna pa na varovance trenerja Matjaža Hafnerja čaka prva uradna tekma v superpokalu na tujem v Hartbergu. »Ne vemo še čisto točno, v kakšnem stanju je ekipa, ker manjka še prvi podajač Jiri Srba, ki je trenutno s Češko na svetovnem prvenstvu,« pravi Hafner. Pripomnil pa je, da imajo dobro kombinacijo v ekipi. »Ekipa je na eni strani borbeno mlada, na drugi pa imamo tudi izkušene igralce,« pravi 53-letni glavni trener Dobljanov. Cilji za letošnjo sezono so po njegovem mnenju jasni. »Ko sem prišel k Dobu, sem prišel z enim ciljem, se pravi, da se naslov avstrijskega prvaka vrne v Dob. In na tem delamo. Vem, da bo težko, ker so tudi druge ekipe sestavile močne ekipe,« pojasnjuje Hafner, ki je Dobljane prevzel letos konec aprila v končni fazi sezone. Priprave na novo so se začele za odbojkarje iz Doba 19. avgusta. Kako bo šlo naprej z domačo JUFA dvorano, še vedno ni dorečeno. Športni direktor Dobljanov Martin Micheu pa je v pogovoru namignil, da so na dobri poti in izhaja iz tega, da bo prišlo do sprejemljive odločitve v naslednjih tednih – torej še pred začetkom sezone v avstrijskem prvenstvu.
Zelo dobro se počutim tukaj v novi ekipi in novi okolici. Sem se že dobro vživel tukaj. Zelo sem navdušen nad našo ekipo, našim kolektivom in tudi nad trenersko ekipo. Upam, da bomo letošnjo sezono v superpokalu in potem v nadaljevanju v prvenstvu dobro začeli, tako da bomo imeli vsi skupaj letos zelo lepo sezono.
Jaz pričakujem in si tudi želim, da bomo prvaki, ker po mojem je letos to mogoče s to ekipo. Ekipa je sicer nova, ampak trener pozna igralce, pozna okolje in vsak ve, za kaj gre. Ekipo Doba spremljam od svojega 14 leta naprej, ko sem tudi sam začel igrati odbojko. Poleti igram na mivki, pozimi pa sem navijač. Ekipa je, kolikor sem jo gledal, kar motivirana. Je dobra mešanica rutine in domačinov. Želim si seveda naslov avstrijskega prvaka in čimbolj uspešno tekmovanje v evropskem tekmovanju. Meni je najbolj ostal v spominu trenutek, ko smo postali prvič avstrijski prvaki; v nabito polni dvorani, točke sem in tja, čisto tesna in napeta tekma. Takrat je bilo veselje nepopisno, ker je bilo prvič, in to je zame spomin, ki ga ne pozabiš.
Iz rubrike Šport preberite tudi