Manolo Wrolich študira in kolesari v ZDA

»Vedno sem imel cilj postati profesionalni kolesar. In če mi to ne uspe, tudi študiram – imam torej še drugo možnost, da se poklicno ukvarjam s športom,« pove mirno in zrelo za svoja leta Manolo Wrolich. Lani je po maturi na Slovenski gimnaziji prejel štipendijo na ameriškem kolidžu Lees-McRae v Severni Karolini. »Civilne službe oz. vojaškega roka mi ni bilo treba opraviti takoj. Bom pa to moral nadoknaditi po študiju, ki traja še tri leta. Opravil bom civilno službo, kje, pa še ne vem,« je povedal Manolo Wrolich.  

Odločitev za študij v Združenih državah Ameriki ni bila naključna. Univerza, na kateri študira, mu omogoča idealno povezavo med športom in izobraževanjem. Kot je povedal, je imel na izbiro dest kolidžev. Pri odločitvi za pravega so mu pomagali trenerji in tudi oče. »Imamo odlične pogoje – štiri ure kolesarskega treninga na dan, predavanja, dodatno stabilizacijo in trening za križ. Sistem v Ameriki je super. Počutim se, kot da treniram v sanjah,« pravi in dodaja, da povprečno trenira okoli 30 ur na teden. Zanj je dan precej natrpan. Od osme do dvanajste je v šoli, nato na kolesu, nato ima še večerni trening. Tudi vikendi niso prosti: »Od februarja do maja imamo dirke praktično vsak vikend, deloma po tri na konec tedna.« Kljub temu pravi, da uživa, četudi je vse precej naporno. Da je bilo morda malo preveč, je opazil v zadnjih mesecih, ko zaradi zdravstvenih težav ni imel več rezultatov, ki jih je pričakoval. Kljub temu pa ne obupa, saj ve, kaj zna in zaupa samemu sebi. »Najpomembnejše je, da verjameš vase. Včasih forma pade, pridejo težki trenutki, ampak če verjameš, da bo spet bolje – potem tudi bo,« pravi mladi kolesar in dodaja, da mu v tej fazi tudi zelo pomaga oče, ki je sam bil profesionalni kolesar in natanko ve, kako se v tej situaciji počuti.

Oče mu je velik zgled: »On je to vse že doživel. Ko je težko, ve, kako me usmeriti.« Spomini na očeta kot tekmovalca so bežni: »Končal je svojo profesionalno kariero kot kolesar leta 2010, jaz sem bil tedaj star štiri leta. Malo se še spomnim, bolj preko slik in dresov.« Doma ima dres s Tour de l’Avenira, kjer je njegov oče osvojil zeleno majico za najboljšega šprinterja. »To je kot Tour de France za mlade. Tudi jaz sem že dirkal tam – in to majico imam obešeno na kolidžu na steni,« pravi Manolo Wrolich.

Od letošnjega leta  tekmuje za ekipo KTM Tirol, ki je znana kot odskočna deska za svetovni vrh. »To je največja ekipa v Avstriji na najvišji amaterski ravni. Tu je vozil tudi Florian Lipowitz, ki je zdaj postal tretji na Tour de France. Tudi jaz si želim tja,« pravi perspektivni kolesar in dodaja, da tekmuje za tirolsko ekipo v kontinentalnem touru. »To je tako rekoč tretja liga v svetovnem kolesarstvu. Najvišja, kjer tekmujejo najboljši, je World Tour. Druga liga je potem Pro Tour. Potem pa je že naša,« razlaga Wrolich, ki se bo že čez mesec dni zopet vrnil v Severno Karolino. Do tedaj pa trenira in uživa čas s sorodniki na Koroškem. Letošnji Tour de France je spremljal z velikim zanimanjem, skupaj z družino in s prijatelji. »Seveda sem vsak dan gledal etape. Velikokrat sem bil zadnji teden tudi v Ločah s svojimi bratranci.« 

Čeprav je Manolo Wrolich že v svojem prvem letu študija v ZDA postal državni prvak, ostaja realen in na trdnih tleh. »To je bil eden mojih glavnih ciljev sezone,« pove, a hitro doda tudi širši pogled: »Ni veliko tistih, ki jim že kot 'freshmanu' uspe zmagati na državnem prvenstvu. Zato sem bil res vesel – ampak to je šele začetek.«

Njegov cilj pa je jasen in ambiciozen: »Po štirih letih želim podpisati pogodbo za World Tour. To je moj prvi cilj in tudi ostaja moj največji športni cilj.«

Kljub tej osredotočenosti pa razmišlja tudi širše in dolgoročno.  »Če mi ne uspe kot kolesarju, bi rad postal generalni direktor kakšnega velikega športnega kluba, saj mi to študij omogoča. Pri tem pa si lahko predstavljam delati tudi za klube v kakem drugem športu – za šport se namreč vsestransko zanimam,« je na koncu še dodal.