Ljudem lahko dam napotek, da se stalno gibanje splača

Max Zdouc: Pravzaprav me je skozi celotno aktivno športno udejstvovanje spremljalo kolo, na začetku cestno kolo, v zadnjih letih pa predvsem gorsko kolo. Vključil sem se tudi v tekaško društvo Laufgemeinschaft Südkärnten, kjer smo zelo strukturirano trenirali tekanje. Vztrajnost sem pridobival najprej s kolesom, potem pa se vedno bolj poglobil tudi v tek, od četrt-maratona preko pol-maratona tja do pravega maratona v letu 2000. Vse skupaj sem potem pretekel nekaj nad dvajset maratonov, od katerih sem jih končal deset pod tremi urami. Najboljši čas dve uri in 42 minut pa sem dosegel v Firencah. Če greš na mejo svoje zmogljivosti, potem prideš do te meje, da ne gre več. Zato moraš to v dolgih tekih, pri zelo nizki intenzivnosti vaditi, da v mišico spraviš t.i. mitohondrije in da se napolnijo s prostimi maščobnimi kislinami. 

Pozimi pa je bil na sporedu tek na smučeh, tudi na tem področju smo bili zelo aktivni. Vozili smo se na razna ljudska tekmovanja. To so bile že precej dolge enote, pri katerih si moral biti zelo dosleden pri pripravah. Tam se je tudi opazilo, kako pomembno je športno udejstvovanje skozi celo leto. To ni nekaj, za kar se lahko pripraviš v nekaj tednih in potem počivaš. Trenirati moraš konstantno. Če ne treniraš, potem t.i. super kompenzacija, zboljšava, ki jo le z rednim in strukturiranem treningom lahko dosežeš, spet upade. Preveč trenirati pa tudi ni prav. 

Triatlon, to je bil izziv. Nekaj jih je bilo na olimpijsko distanco. Z gorskim kolesom pa sem bil aktiven na sektorju cross triatlona in bil dvakrat na Havajih na svetovnem prvenstvu tekmovanja XTERRA. Ko sem drugič nastopil, sem se v svoji starostni skupini lahko priboril na tretje mesto in odnesel kolajno. Bil sem tudi uspešen v zimskem triatlonu, kjer sem postal štirikrat svetovni prvak v svojih starostnih skupinah. Prav tako sem lahko tudi na evropskih prvenstvih odnesel kolajne. Sodeloval pa sem tudi na tekmovanju Inferno v Švici.

Informacije o tekmovanjih: 

Zame je šport življenjska filozofija. Prepričan sem, da preko doslednega športnega dela lahko dosežeš neverjetno višanje svojega horizonta, tudi kar se tiče energije. Spoznaš, da si zmožen opravljati tudi druga dela v življenju bolje in da si sposoben se tudi tam premagovati, ker te šport utrjuje. 

Šport je kredit ali zavarovalnica za poznejša leta, da ostaneš zmožen svoje telo gibati sam. To vidim tudi v svojem vsakdanu kot ortoped v praksi. V naši družbi smo zelo motorizirani. Moja babica je dosegla 87 let in je vedno hodila, ker je to bilo nekaj naravnega. Danes imamo ceste, kjer vozijo samo avtomobili. To je napačen razvoj. Ljudje, ki se redno gibljejo, imajo dosti manj bolezni, ki omejujejo ali jim krajšajo življenje. Športno udejstvovanje, gibanje na splošno je najboljše zdravilo proti našim civilizacijskim boleznim kot so adipoza, diabetes ali bolezni na ožilju. Pozitiven učinek gibanja pa je tudi preventiva proti artrozi sklepov, kajti kdor se giblje, ne »zarjavi«. 

Najvažnejše je, da imaš cilj, ki si ga zastaviš. Ta je lahko tudi dolgoročen. Zastaviti moraš tudi vmesne cilje. Pomembno je, da si dosleden in strukturiran. Ljudje se ponavadi močno zaženejo, ampak začetna evforija kmalu poide. Nekaj minut ali kakšno urico na dan je treba najti za to, kar ti je všeč in kar rad delaš, ker ti to daje spet energijo za druge naloge. Ljudje radi rečejo, da nimajo časa za to in stvari preveč odlagajo. Če pa odlagaš, potem izgubiš fokus, svoj cilj, ki si si ga zastavil. Ljudem lahko dam napotek, da se vse to splača. Pomembno je dosled­no gibanje. To je ključno, da se lahko potem tudi v bolj zrelih letih premikaš.