Janko Zwitter: Pri zelo dobrih skokih se počutiš kot ptica

Janko Zwitter Kot vsak fant v tej vasi vsaj poskusiš s skakanjem. To je dolgoletna tradicija, ki se je začela v petdesetih letih. Franc Wiegele st. je bil naš trener. Hodili smo tudi na tekme, kjer smo bili vseskozi med prvimi. Tako sem šel v šolo v Stams, vendar mi nikoli ni uspelo, da bi bil »skakalec na televiziji«. Posebnost tega športa je, da se pri zelo dobrih skokih počutiš kot ptica, ko letiš po zraku. To je že nekaj posebnega, ker je človek bolj narejen za trdna tla pod nogami. 

Bil sem prvi nastavljeni trener avstrijske ženske reprezentance. Takrat se je to začelo razvijati v profesionalno smer. Če pomisliš na začetke in vidiš, kam se je to razvilo, je to čudovito. 

Seveda je opazen zelo velik napredek. Vsako leto imamo več tekmovalk in tekem. Tudi zanimanje sponzorjev je vedno večje. Na vseh ravneh gre pot v profesionalno smer. 

Mislim, da bi ženski nagradni sklad lahko malo bolj približali moškemu, saj imajo ženske na televiziji sedaj skoraj enako število gledalcev in gledalk kot moški.

Ni tako enostavno, da si vseskozi na vrhu. Če sedaj gledam druge skakalke in skakalce, tudi pri moških, ne vidim nobenega, ki šest, sedem let zapored zmaguje na tekmah v svetovnem pokalu. Sara je leta 2011 prišla v svetovni pokal in od tedaj je zmagala vsaj na eni tekmi v sezoni. Recept je v tem, da nje 99,9 % ne zanima, ona želi biti stoodstotna ali pa nič. Tako deluje na tekmah in treningih. Za trenerja je največja prednost, če ima »konjička«, ki ga mora celo brzdati, ne pa da ima »osla«, ki mu mora z mokro krpo dati po riti.   

Da, razlikuje se, povsod imaš kot trener različne možnosti. Če delaš v Avstriji, je sistem že zelo profesionalen in dobiš podporo smučarske zveze. Vse močne države v smučarskih skokih, npr. Norveška, Nemčija, Avstrija, se zelo temeljito ukvarjajo s tem športom, kar tudi stane veliko denarja. Tega si ne morejo privoščiti vse države, zato iščejo trenerje, ki imajo izkušnje iz močnih držav. Na Japonskem imajo npr. razne firme nastavljene profesionalne skakalce. Ni tako, kot to poznamo v Evropi, da imaš nacionalno ekipo, ki skupaj opravlja tečaje. Tam se celo leto pripravljajo samostojno in se šele potem srečajo za tekme, ki potekajo po vsem svetu. 

Spremljam ga že zato, ker je iz našega kluba ŠD Zahomc in me res veseli. Spremljam ga skoraj od prvega dneva naprej, ko sem ga videl na – mislim – občinski olimpijadi. Tedaj sem njegovemu očetu rekel: »Ti, veš kaj, pošlji ga na skakanje, ta bo prišel na televizijo, če se bo lepo obnašal.« Lani se je to res zgodilo, končno je prišel na televizijo. Opazne so še čisto majhne napake, ki jih bodo že popravili. Sedaj trka na vrata olimpijskih iger. Lepše ne more biti. 

Videl sem, kako je Hannah že zelo dobro skakala. Malenkosti še manjkajo, da bo prišla na velike tekme. Pri Julijanu Smidu vidim res velik potencial. Če se bo razvijal tako kot doslej, bo lahko tudi med najboljšimi na svetu. Že sedaj so vidne mnoge stvari, ki jih drugi nimajo, in to je lepo videti.

Naslednji korak je zmeraj najbolj pomemben. Nikoli ne koraka nazaj, vedno en korak naprej, a nobenih korakov ne smejo izpustiti. Treba je narediti korak za korakom, vsak pa mora biti stoodstoten. Saj se vedno dogajajo napake, samo istih napak naj ne bi ponavljali. Novo napako lahko narediš, iste pa ne.