»Brez športa ne gre,brez vida pa je težko.«

»Ko sem odraščal, je še vsak v Zahomcu znal slovensko, to je danes povsem drugače,« pravi Franz Wiegele st. in dodaja, da se je nemško naučil šele v vrtcu v Drevljah in ljudski šoli na Bistrici. Ne ve več, kako so to tedaj zmogli, a »nemško se tako ali tako hitro naučiš«. Odraščal je v 2. druge svetovne vojne. »Kot otrok se tega časa nisem zavedal. Spomnim pa se še napisa, ki ga je 'nacarija' (– nacisti) obesila po vseh vratih v Zahomcu. Tam je pisalo Der Kärntner spricht Deutsch.« Ko je bil star kakih sedem let, so mu podarili prve smučke. S temi se je, če na domači kmetiji pri Petru ni bilo več dela, spuščal po zahomških bregovih. S smučarskimi skoki je prvič prišel v stik leta 1952, ko ga je starejši brat Janko, ki je v Celovcu obiskoval gimnazijo, povabil na ogled tekmovanja. V Celovcu sta si brata ogledala tekmo, na kateri se je poškodoval glasbenik Slavko Avsenik. »Ko sem po tekmi prišel domov, sem v Zahomcu z lopato sam naredil skakalnico – táko, da nisi skočil le enkrat, temveč trikrat,« pravi Wiegele. Ko so v naslednjih letih zgradili 30-metrsko skakalnico, je bil tam del prve generacije zahomških skakalcev, ki so se začeli uveljavljati v tem športu.

Po vojnem času se je izobraževal na kmetijski šoli v Podravljah, kjer so s sošolci igrali odbojko in šah. Kmalu zatem je prevzel domačo kmetijo. Ob trdem delu na domači kmetiji je nekaj časa delal tudi v tkalnici in na žagi, dolga leta pa kot delavec pri podjetju za urejevanje hudournikov. Poleg vsega tega si je vzel čas tudi še za kulturne dejavnosti. »Igral sem pri neki gledališki igri in nekaj let igral v tamburaški skupini. V tej sem spoznal tudi svojo ženo,« pravi Franz Wiegele. Z Aloisio (roj. Brucker) sta ustvarila veliko in ljubečo družino. Ponosna sta na svojih pet otrok, ki so jima življenje obogatili z devetimi vnuki in vnukinjami. Njuno družinsko drevo že raste naprej, saj sta že tudi pradedek in prababica dvema pravnukoma.

Tudi pri svojih 87 letih je še vedno z nasveti na razpolago pri opravljanju deželnega nordijskega centra v Zahomcu, ki ga je soustanovil. Franz Wiegele st. je bil mentor več kot 200 smučarskim skakalcem in skakalkam ter nordijskim kombinatorcem, ki so v 60. letih prejšnjega stoletja začeli osvajati svetovni oder nordijskega športa. Postali so olimpijski prvaki (Karl Schnabl), svetovni prvaki in dobitniki kolajn (med člani in pri juniorjih), zmagovalci na tekmah za celinski in medcelinski pokal, avstrijski in koroški prvaki ter zmagovalci na neštetih deželnih prvenstvih v vseh kategorijah. A ne le kot mentor, tudi pri pripravljanju skakalnih smuči še danes Franz Wiegele pomaga domačemu društvu. Skoraj dnevno je nekaj ur v svoji delavnici, kjer pripravlja smučke za novo generacijo zahomških orlov. »Brez tega dela pa ne bi šlo, zelo rad prihajam sem,« pravi Franz Wiegele in dodaja, da se predpisi iz leta v leto spreminjajo. Pri delu mora biti zelo natančen, saj lahko, če je kaj narobe, diskvalificirajo tekmovalca. V zadnjem času ima težave z vidom, kar mu otežkoča delo. Pravi, da »če nič ne vidiš, si revež« in da se tega zaveš šele, ko imaš težave.

Na trenutno situacijo gleda z malce žalostnim srcem in ugotavlja: »Nihče se ne briga preveč za nas. V šolah je premalo slovenščine, treba bi je bilo več. Zilja je vedno zadnja.« Upanje pa vliva dejstvo, da prihaja vedno več ljudi na slovenske prireditve, kar pomeni, da ljudje še znajo slovensko.