Pred nedavnim je avstrijski hokejski prvak KAC z zmago nad moštvom VSV napredoval v polfinale avstrijskega pokala. Derbi, katerega sta neposredno kot igralca večkrat doživela Paul Schellander in Martin Oraže, je na Koroškem skoraj vsakomur pojem. Čeprav rivaliteta med ekipama ni več taka, kakor je bila pred leti, še zmeraj navdušuje celo Koroško. Tako za Paula Schellanderja kot tudi Martina Oražeja so bili derbiji med KAC in VSV nekaj posebnega, saj so o njih vedno govorili že tedne prej. Pogovorili smo se z vrhunskima hokejistoma o tem, kako sta sploh prišla do hokeja, kaj trenutno delata ter ju vprašali, če ju kaj povezuje.
Do hokeja na ledu je Paul Schellander prišel s petimi leti preko očeta, ki ga je nekega dne peljal na tekmo, na kateri je igral sin znanca. Zraven je tedaj bil tudi starejši brat, s katerim sta sklenila, da hočeta tudi onadva poskusiti ta šport. Takoj sta bila navdušena in ostala temu športu zvesta. Paul se še spominja, kako so ju kot majhna otroka doma oblekli v celo opremo in ju oblečena peljali z avtom v Celovec v dvorano in prav tako tudi nazaj.
S starejšim bratom ga ločuje leto in pol. Tako sta v mladinskih ekipah vedno igrala eno leto skupaj, eno leto pa ne. Brat je s šestnajstimi leti nehal s kariero, kar za Paula ni bilo enostavno, saj mu je starejši brat vedno pomagal, kjer je le mogel in sta se vedno dobro razumela. Za Paula je posebnost hokeja v tem, da je to zelo hiter šport, kjer nimaš sekunde, da bi razmišljal. A ne le hitrost, temveč tudi kombinacija fizičnega in tehničnega dela ga je navdušila.
Martin Oraže: najprej nogomet, nato hokej
Martin Oraže svoje športne poti ni takoj začel na ledu, temveč na nogometnem igrišču v Rožeku. Le malo kasneje se je pridružil mladinski ekipi SAK. V tem času je eden njegovih prijateljev igral hokej pri celovški ekipi KAC, kateri se je sprva tudi sam hotel pridružiti. A tam so mu rekli, da jih je že preveč. Le dan za tem je šel k beljaškemu VSV, kjer so ga takoj vzeli. Od devetega leta je potem igral tako nogomet kot tudi hokej. Okoli dvanajstega leta starosti mu je oče svetoval, naj se odloči za en šport. Čeprav je, kakor je sam povedal, imel več talenta za nogomet, se je nazadnje odločil za hokej in odločitev utemeljil s tem, da je pri hokeju enostavno več »action«. Motivacija za ta šport je zanj bila v tem, da moraš biti vedno najboljši na igrišču in to v najhitrejšem moštvenem športu.
Paula in Martina povezuje več stvari. Najbolj očitna je tista nenehna ljubezen do njunega športa, ki je tudi po aktivni profesionalni karieri nespremenjena. Oba želita igrati na amaterski ravni še naprej, saj oba, kakor pravita, brez hokeja ne moreta. Poti po karieri pa sta se pri obeh razvili v različne smeri. Paul, ki je profesionalno kariero končal leta 2014, je uspešno zaključil študij gozdarstva na Dunaju in je od minulega avgusta pri avstrijski železnici ÖBB pristojen za gozdove in naravne nevarnosti na Koroškem in vzhodnem Tirolskem. Martin, ki je profesionalno pot končal šele pred letom dni, pa od lanskega leta dela kot hišnik in skrbnik za živali v živalskem vrtu v Rožeku. Vesel je, da po desetih letih, v katerih je bil nenehno na poti, lahko dela v bližini doma, kjer pravi, da je bilo vedno najlepše.
Oba povezuje tudi skupen čas pri vojakih. Zaradi starostne razlike nikoli nista igrala drug proti drugemu v mladinskih selekcijah. Paul se še spominja, da je Martina v šoli pogosto videl. Martin je bil začasno tudi v istem razredu kot Paulov starejši brat. Kot profesionalca pa sta bila nasprotnika. A to tudi ne zmeraj.
Skupaj sta igrala za avstrijsko reprezentanco
Skupaj sta namreč igrala za avstrijsko reprezentanco. Leta 2009 sta bila del ekipe, ki je igrala na svetovnem prvenstvu v najvišji diviziji. Tam sta se merila z najboljšimi sveta. Povezuje pa ju tudi to, da sta oba osvojila naslov avstrijskega prvaka. Martinu Oražetu je to z ekipo EC VSV uspelo leta 2006, ko so premagali EC Red Bull Salzburg. Finalna tekma, v kateri so zmagali v podaljšku, bo Martinu ostala za vedno v spominu. Paul Schellander pa je na papirju postal z EC KAC trikrat avstrijski prvak. A kakor sam pravi prvega, v letu 2004, ne šteje, ker je bil tedaj del ekipe samo na eni tekmi. Pri ostalih dveh, 2009 in 2013, pa je bil pomemben del ekipe, ki je osvojila naslov prvaka. Spominja se še, da je bil prisoten vedno pritisk z vseh strani, toda vzdušje v ekipi je bilo vedno dobro.
