Lockdown hromi družbeno življenje, medtem pa se učitelji trudijo ohraniti pouk v okolju, ki ga otroci poznajo in jim daje občutek varnosti in stabilnosti. Pogovarjali smo se z dvojezičnimo pedagoginjo, ki je v teh burnih časih prevzela vodstveno nalogo: gospa Vera Sadjak od septembra vodi ljudsko šolo v Božjem grobu. Predana je delu z otroki in se veseli, da otroci tudi v času lockdowna radi prihajajo v šolo.

Gospa Vera Sadjak, kako ste postali učiteljica? 

Vera Sadjak: Vedela sem, da želim delati z otroki. Po maturi na Slovenski gimnaziji sem takoj prevzela vodstvo otroškega in mladinskega zbora »Mlada Podjuna« v Pliberku, za kar me je nagovoril tedanji predsednik Hermann Germ. 

Ta naloga mi je zelo ugajala in sem jo opravljala deset let. Odločila sem se za izobrazbo na tedanji Pedagoški akademiji. Nekateri so dvomili v mojo odločitev, rekli so, da vsak postane učitelj, ampak jaz ne obžalujem te odločitve, ker še vedno rada poučujem.

Kako ste postali vodja ljudske šole?

Po zaključeni izobrazbi leta 1991 sem dobila zaposlitev v dvojezični ljudski šoli v Šentlipšu, kjer sem poučevala do leta 2012, potem pa sem prišla v Božji grob. Ljudsko šolo v Božjem grobu sem poznala že iz otroštva, saj sem tudi sama bila tukaj šolarka. 

Vodstvo šole sem prevzela letos septembra. Moja predhod­nica, gospa Claudia Wulz, mi je marsikaj pokazala, tako da sem vedela, kaj me čaka, odgovornosti za šolo pa takrat še nisem imela. To se je spremenilo letos jeseni, ko sem se kot vodja šole takoj soočila z izzivi dela v času pandemije.

Kako poteka pouk v vaši šoli? 

Posebnost naše šole je v jezikovnem znanju, saj imamo veliko otrok, ki znajo slovensko že od doma, tako da se lahko pogovarjamo pri pouku, pogosto pa tudi med odmori. Delo z govorci je drugačno kot v šolah, kjer so predvsem začetniki. Naša šola je majhna, zato imamo oddelčni pouk. Majhna šola pa ima tudi prednosti: vlada družinsko vzdušje, z otroki in s starši imamo veliko stikov, otrok ni veliko, zato vsakega dobro poznamo in ga lahko pri razvoju intenzivno spremljamo.

Kakšna pa je trenutna situacija v času lockdowna?

Skupno imamo 39 otrok, od tega jih le šest ni prijavljenih k dvojezičnemu pouku. 75 odstotkov otrok tudi v lockdownu redno obiskuje pouk, nekaj otrok je bolnih, dva pa sta v karanteni. Težave se niso pokazale pri učenkah in učencih, temveč v učiteljskem timu. Smo majhen tim in če zbolita dva učitelja od petih, postane situacija naporna. Veseli pa me, da se kljub pandemiji otroci v šoli dobro počutijo in radi prihajajo v našo hišo.

Imate tudi otroke, ki jih starši poučujejo doma?

Imamo nekaj otrok, ki ostajajo doma zaradi pandemije, vendar so res zelo delavni.

Kako vidite prihodnost šole?

Vedno smo bili zelo kreativna šola, kar želimo po lockdownu nadaljevati. Imeli smo umetniške delavnice – te je pandemija prekinila – pa tudi na glasbenem področju bomo spet ustvarjali. Pandemija je v ospredje postavila digitalizacijo. Ker starši trenutno ne smejo v našo hišo, se bomo potrudili za spletno stran in za info-point, kar bo pospešilo stike s starši in z drugimi občani.