V društveni hiši avstrijskih štajerskih Slovencev v Potrni je potekal seminar o slovenščini v družinah pripadnikov manjšine
Potrna »Štajerski Slovenci v nasprotju s koroškimi Slovenci niso nikoli imeli svoje gimnazije ali trgovske akademije, ne intelektualcev, razen kakšnega duhovnika, kaj šele akademikov, in nobenih možnosti za življenje s slovenščino od zibelke do groba. Slovenščina je v teh krajih postala izjema celo v družinskem krogu,« je na petem seminarju o jeziku v družini za pripadnike slovenskih manjšin v Avstriji, na Madžarskem, v Italiji in na Hrvaškem v Pavlovi hiši Kulturnega društva člen sedem v Potrni povedala prva predsednica društva, zgodovinarka in tolmačka Andrea Haberl Zemljič o položaju slovenske manjšine v Radgonskem kotu. Haberl Zemljičeva je pred petimi leti izdala odmevno knjigo Pustiti jezik v vasi, štufijo razmer, v katerih so se znašli štajerski Slovenci skozi zgodovino. Pri tem je predstavila statistične podatke, ko so po ljudskem štetju leta 1880 še vsi prebivalci petih vasi v Radgonskem kotu uporabljali slovenščino. Že leta 1910 je ta odstotek padel za polovico, na 50 odstotkov. Ob zadnjem štetju, ko so v avstrijskih popisih prebivalstva še ugotavljali občevalni jezik, torej leta 2001, je med okoli tisoč prebivalci slovenščino uporabljalo le še 6,6 odstotka vprašanih. Najbolj je seveda zarezala nova meja po koncu prve svetovne vojne: »Otroci so se v šoli učili nemško, kajti to je bil izraz lojalnosti novi nemški Avstriji, slovenščina je bila pa zavoljo pritiska germanizacije manj vredna, primerna morda zgolj za družinski krog. Po letu 1945 pa je meja na Štajerskem postala še dodatno stigmatizirana kot obramba pred komunizmom.« Andrea Haberl Zemljič je nadaljevala: »Slovenščina je bila sramotilna hiba, tak odnos pa je poleg zgodovinske odražala tudi materialna odrinjenost teh krajev,« in zaključila, da je nastanek društva, ki letos praznuje tridesetletnico, in Pavlove hiše, ki ima letos dvajseto obletnico, omogočil, da ti ljudje priznajo, da premorejo nekaj več kakor zgolj nemščino.
O štajerskih Slovencih kot nevidni manjšini je govoril tudi film, lani predvajan na ORF. Avstrijka Čedomira Schlapper je še našla slovenske govornike v Radgonskem kotu. Film spregovori tudi o bombnih napadih na manjšino in njene predstavnike. Ena pisemska bomba atentatorja Franza Fuchsa je bila leta 1993 namenjena prav Andrei Haberl Zemljič oziroma ustanovitelju društva Wolfgangu Gomboczu. Štajerska dežela je na koncu manjšino priznala leta 2003 in štajerski Slovenci imajo tudi svoje mesto v slovenskem sosvetu pri kanclerjevem uradu.
Sedanja predsednica Kulturnega društva člen sedem za Slovence na avstrijskem Štajerskem Susanne Weitlaner je na seminarju predstavila letošnje vpise otrok k fakultativnem učenju slovenščine po avstrijskih štajerskih šolah. Letošnje šolsko leto je teh vpisov 438, kar je kar precej več kot lani, ko jih je bilo 308 ali predlani, ko jih je bilo 366. Tatjana Vučajnk je razgrnila pouk slovenščine kot materinščine v Gradcu, Simon Ošlak Gersimov pa izzive za večšolski pouk slovenščine, to je za dijake, prav tako v Gradcu. Veliko pozornost sta doživeli tudi predavanji Luigie Negro o Slovencih v Reziji in Valerije Perger o Slovencih v Porabju.
Seminar o jeziku v družini za pripadnike manjšin je pravzaprav inciativa Krščanske kulturne zveze (KKZ) iz Celovca. Kot je v Pavlovi hiši povedal Martin Kuchling iz KKZ, je leta 2010 to pobudo sprožil častni predsednik zveze Janko Zerzer, da bi pripadnike manjšine »ozaveščali o posredovanju in pomenu materinščine za otroke.« Martin Kuchling: »Na seminarju se udeleženci sprašujemo o jeziku, ki je pri manjšini razpet med funkcionalnostjo in identiteto. Zato jezik za pripadnike manjšin ni zgolj občevalno sredstvo. Je namreč tudi del identitete, zaradi česar je kdaj njegova funkcionalnost na drugem mestu. Prav pri tem je odločilna uporaba jezika v vsakdanjem življenju, kar pa od posameznika terja določen napor.«
