Alina Zeichen je študirala športni, kulturni in prireditveni menedžment na FH Kufstein in uporabne kulturne vede na Univerzi v Celovcu. Je predsednica Interesne skupnosti kulturnih iniciativ na Koroškem (IG KiKK) in zunanja predavateljica na Univerzi v Celovcu. Od leta 2021 je zaposlena v UNIKUM (Kulturni center univerze), ki ga od začetka leta 2023 vodi skupaj z Nikijem Meixnerjem. Leta 2019 je ustanovila dvojezično feministično kulturno društvo Barba. Pogovor o projektih KD Barbe, vidnosti drugih pozicij pri kulturnem delovanju ter položaju žensk v kulturi.
Ustanovili ste prvo slovensko oz. dvojezično društvo, ki si je v svoje statute zapisalo, da deluje po feminističnih prinicipih. Kako je prišlo do ustanovitve društva KD Barba?
Alina Zeichen: Ustanovila sem društvo KD Barba leta 2019. Razlog je bil v tem, da sem hotela opravljati projektno delo s feminističnimi temami oz. delo po feminističnih načelih. Ker na Koroškem nisem našla ustrezne organizacije ali kroga, sem se odločila, da bom sama ustanovila društvo. Mislim, da je bila ustanovitev tega društva tudi zares potrebna. Na Koroškem namreč te teme še vedno niso dovolj vidne.
Kaj so bili največji uspehi KD Barba v zadnjih petih letih?
Mislim, da so bili uspešni tako manjši kot večji projekti. Z njimi namreč vedno znova nagovarjamo zelo pomembne teme. Posebej pa sta mi ostala v spominu gledališka predstava »Priti-oditi-ostati«, ki smo jo uprizorili v sklopu projekta »CARINTHIja 2020« ter projekt »Dolga noč žensk« leta 2022 v Celovcu. Razlog, zakaj smo začeli delati projekt »Dolga noč žensk« je bil ta, da se večkrat sliši, češ da »ni žensk« v umetnosti oz. kulturi ter da je to vzrok, zakaj se jih ne upošteva v kulturnih programih. To me je vedno znova začudilo. Mislila sem si: »To ni mogoče. Saj poznam toliko kreativnih žensk, ki so aktivne v kulturi in umetnosti!« S projektom sem torej hotela pokazati, da tudi na Koroškem ter na podeželju delujejo umetnice. Nato sem poiskala umetnice in jih vprašala, ali bi sodelovale pri projektu. Zelo hitro sem odkrila, da je toliko umetnic na Koroškem, da bo treba narediti izbiro. Izbrala sem torej po eno umetnico iz vizualne umetnosti, iz glasbe in iz odrske umetnosti. Sestavila sem skupine po tri osebe in jih prosila, naj izdelajo performans. V »Dolgi noči žensk« so te ekipe potem na osmih postajah v Celovcu predstavile svoja dela.
Zakaj so ženske pogosto nevidne v kulturi in umetnosti?
Tale nevidnost žensk je povsod in ni specifična le za Koroško. Pravzaprav vse marginalizirane skupine trpijo zaradi te nevidnosti. Ponavadi so namreč na odrih oz. nasplošno vidni le beli moški. Ljudje, ki delajo kulturne programe v večjih mestih, so pogosto že bolj sensibilizirani za ta problem. Na Koroškem oz. na avstrijskem podeželju se pa še ni uveljavilo, da bi vodje kulturnih organizacij oz. oblikovalci kulturnega programa upoštevali tudi ta aspekt pri zasedanju odrov. Ponavadi vabijo tiste, ki jih itak že poznajo. To se zdaj počasi spreminja.
Pri svojem delu se ukvarjate tudi s temami antirasizma. Kako vpliva večkratna diskriminacija oz. intersekcionalnost na delo umetnic ter kulturnih delavk?
Če oseba ni moškega spola, je prizadeta od sistemske diskriminacije. To je ponavadi prvi korak diskriminacije. Potem pa so tu še razne strukturne diskriminacije – če je kdo vere, ki ni vera večinskega prebivalstva, če je queer, če ni bel itd. Ponavadi je na kulturnih odrih skupina belih moških najmočneje reprezentirana. Jaz npr. to nevidnost čutim po eni strani, ker sem ženska, po drugi pa, ker sem koroška Slovenka. Tudi me smo večkrat diskriminirane. Če si ogledamo kulturni sektor na Koroškem, takoj opazimo, da so ženske manj vidne kot moški, koroški Slovenci manj vidni kot nemški Korošci in koroške Slovenke manj vidne kot koroški Slovenci.
KD Barba se ukvarja s konceptom feminističnih alians. Kaj lahko take alianse omogočijo na koroški kulturni sceni?
Želimo uveljavljati ustvarjanje solidarnega gibanja ter sodelovanja. Pri organizaciji prvih manjših projektov sem namreč hitro odkrila, da gre vsem kulturnim delavcem in delavkam zelo podobno. Lepo je videti, da se ukvarjamo z istimi izzivi. Sodelovanje je možnost, kako bi lahko počasi spremenili ta sistem. Primer tega je projekt Barbe v zadnjem letu na temo »allyship«, zavezništvo. Nastal je iz razmišljanja o tem, kako lahko solidarno sodelujemo na koroškem kulturnem področju. Namesto da bi prirejalo KD Barba samo kakšno novo prireditev o sodobni glasbi, je v okviru festivala nove glasbe »New Adits« priredilo skupaj z drugimi diskusijo v Villi for Forest ter koncert v foajeju Doma umetnikov v Celovcu. Namesto ustvarjanja konkurence raje združimo svoje moči.
Kako je potekal projekt »Allyship«?
V Villi for Forest sta diskutirali glasbenici Sara Zlanabitnig in Aida-Carmen Soanea z umetniško voditeljico Kammerlichtspiele Sabine Kristof-Kranzelbinder. Tema diskusije je bila »#me too v glasbi«, torej o tem, kje glasbenice doživljajo seksizem, nadlegovanje ter težavne situacije v poklicu ter izobrazbi. Diskutantke so prispevale tudi svoja razmišljanja o tem, kako bi lahko izboljšali položaj žensk v glasbi. Vse so namreč tudi članice oz. ustanoviteljice iniciativ, krogov in društev, ki si prizadevajo za pravične delovne pogoje, vidnost in enakopravnost žensk v glasbi.
Na koncertnem večeru so najprej nastopili udeleženci in udeleženke festivala »New Adits«, nato pa je KD Barba priredilo dva tehno koncerta z glasbenicama Rojin Sharafi in Rent. Predvsem industrial tehno je pogosto označen kot glasbena smer, ki jo producirajo predvsem moški, Rent pa s svojo glasbo ta mit razbije.
Raziskava IG KiKK je odkrila, da moški zasedajo 60 % plačanih delovnih mest v prosti kulturni sceni. Kakšen je položaj žensk v koroški kulturni sceni?
Dejstvo je, da v prosti sceni dela mnogo žensk. Najprej se moramo vprašati, zakaj je to tako? Večino vodilnih pozicij v velikih javnih kulturnih institucijah, kot so npr. mestna gledališča, zasedajo moški. Ker tam ni prostora za ženske, ker ni zanimivih vlog, se ženske pogosto odločijo za prosto sceno, kjer je namreč večja možnost za lastne teme in projekte. To omogoča večjo reprezentacijo, ki v velikih hišah večinoma ni možna. To pa tudi pomeni, da je spodbuda za delo pogosto idealizem. Problem pa je, da ima prosta scena zelo malo denarja. Kombinacija idealizma in pomanjkanje denarja v mnogih primerih vodi do tega, da ženske rečejo: »Preden se zgodi, da se projekt ne uresniči, se raje odpovem plačilu.« Zato so ženske v prosti sceni slabo plačane ali pa sploh niso. Zakaj so moški večinoma plačani, je hitro razloženo. Kot v javnih institucijah so tudi v prosti sceni moški večinoma v vodilnih pozicijah. Ustvarjajo program, ki jih zanima. Ta program pa pogosto vključuje spet druge moške. Mislim, da niti nimajo zle namere. Mislim, da jih enostavno ne zanima.
Ženske v kulturnem sektorju pogosto tudi prevzamejo mnogo oskrbovalnega dela. Zakaj obstaja to neravnotežje?
Ta dela ženske prevzemajo na vseh področjih. Recimo kuhanje: v vsakdanjem življenju običajno kuhajo ženske za družino in organizirajo vse, kar je za to potrebno. V javnih kuhinjah pa vladajo spet moški. V trenutku, ko postane delo prestižno in je plača dobra, ga v glavnem opravljajo moški. Isti princip deluje tudi drugod, npr. v kulturi, kjer so v prvi vrsti moški – kot vodja institucije, kot režiser ali kot vodilni umetnik projekta – v ozadju pa dela cela ekipa žensk, ki omogoča projekt. Tiskajo note, informirajo ljudi o terminih za vaje in nastope, oskrbujejo instrumente, čistijo prostor za vaje, oskrbujejo udeležence in udeleženke projekta s hrano in pijačami itd. Delo teh žensk se pogosto vidi kot samoumevno. Nikoli niso vidne, nihče jih ne omeni.
S čim se KD Barba trenutno ukvarja?
KD Barba ravno pripravlja fotografsko razstavo skupaj z Lilith Erian. Ta za razstavo portretira mlade osebe, ki delajo na koroškem kulturnem področju – torej glasbenice, pisateljice, plesalke itd. Prosile smo jih, naj napišejo izjavo na vprašanja: »Kje je naš prostor? Kje smo vidne? Zakaj smo Koroško zapustile ali zakaj smo ostale?« Na razstavi bodo dela mlade generacije med 20. in 30. letom, ki deloma začenja z umetniškim delom. Za mlade želimo ustvariti prostor na Koroškem.
Kaj si želite ob mednarodnem dnevu žena?
Za ta feministični dan si pravzaprav želim, da ga kmalu ne bi bilo treba več obhajati. Zelo mučno je, da se moramo še vedno boriti za iste zahteve. So še vedno iste teme, s katerimi so se morale ukvarjati tudi moje predhodnice pred 30, 40 ali 50 leti. Res me frustrira, da se tematsko še vedno sučemo okoli istih točk. Oskrba otrok ni rešena, splavi uradno niso rešeni, nasilje proti ženskam je še vedno zelo visoko v naši državi, v Avstriji je ogromno femicidov, še vedno potrebujemo kvote, da se ženske in druge identitete upoštevajo. Politika bi morala dejansko poskušati spremeniti strukture. Problem namreč ni individualen, temveč sistemski.
