Posted

110 let šole v Šentpetru Za čim boljše izobraževanje mladine

Pred 110 leti so v Šentpeter v Rožu prišle prve šolske sestre. Višja šola za gospodarske poklice se je danes razvila v mednarodno izobraževalno središče.
Šentpeter S slavnostno prireditvijo minuli četrtek se je višja šola za gospodarske poklice v Šentpetru pri Šentjakobu v Rožu minuli četrtek, 8. novembra, spomnila začetkov izobraževalne ustanove skoraj natanko 110 let pred tem. 3. novembra 1908 je odprla vrata Narodna šola, slovenska osnovna šola, ki jo je vodil Konvent šolskih sester. Te so v koroški Rož prišle iz štajerskega Maribora na povabilo domačega župnika Mateja Ražuna, ki je tedaj s svojo vizionarsko zamislijo postavil temelje medtem že 110-letni zgodovini ene izmed treh osrednjih izobraževalnih ustanov koroških Slovencev – ne zgolj ene izmed treh, temveč najstarejše med njimi.
Štiri leta po ustanovitvi Narodne šole so se 1912 v »kloštru,« kakor šoli pravijo domačini, začeli prvi gospodinjski tečaji. Leta 1941 so nacisti zaprli šolo in internat, a že takoj po osvoboditvi so se leta 1945 nadaljevali šivalni in gospodinjski tečaji, leta 1946 je vrata odprla kmetijsko-gospodinjska šola za dekleta, istega leta pa tudi prvi slovenski otroški vrtec na Koroškem. Leta 1966 se je začela dvojezična enoletna gospodinjska šola, leta 1974 triletna strokovna šola za gospodarske poklice, leta 1989 petletna višja šola za gospodarske poklice, ki je danes prava mednarodna izobraževalna ustanova, program pa je leta 2000 dopolnila še enoletna strokovna gospodarska šola.
Konvent šolskih sester danes vodi sestra Veronika Supan, šolo pa ravnatelj Stefan Schellander, ki poudarja visok nivo ustanove tako pri pedagoških kakor tudi pri dodatnih, zlasti tudi kulturnih dejavnostih.

Matej Ražun je šolo ustanovil leta 1908 kot narodno šolo. Ime torej vsebuje tudi poslanstvo. Kako ga vam uspeva uresničevati tudi po 110 letih?
Stefan Schellander:
Dolga tradicija hiše je od vsega začetka povezana s šolskimi sestrami. Matej Ražun je prosil za pomoč šolske sestre v Mariboru in prve so se odpravile v Šentpeter 2. novembra 1908, dan navrh pa se je začela šola. Najprej je v prvi vrsti šlo za to, da tukaj izobražujejo mlada dekleta, najprej v narodni šoli, nato v enoletni kmetijsko-gospodinjski šoli, pozneje v triletni šoli, sedaj pa v petletni višji šoli za gospodarske poklice in v enoletni strokovni gospodarski šoli. V prvi polovici 20. stoletja je to bila edina ustanova, ki je izobraževala v slovenščini, saj še ni bilo Slovenske gimnazije. Sestre so bile pri svojem poslanstvu zelo uspešne. Na dvojezičnem ozemlju skoraj ni družine, v kateri se ne bi vsaj kdo v zadnjih generacijah šolal ali pa obiskoval tečaje v Šentpetru.
Posebnost šole je, da je nositelj ustanove konvent šolskih sester, učiteljski zbor pa v glavnem sestavljajo laiki. Kakšno je usklajevanje teh dveh ravni?
Šolske sestre so povsod udeležene, vodijo internat in dve tudi poučujeta. Vsak dan smo v stiku in se srečujemo v zbornici ali na konferencah. Pri medsebojnem razumevanju nimamo nikakršnih težav. Sestre imajo isti interes kot mi in pri tem ni razhajanj – gre za to, da čim bolj uspešno izobražujemo mladino. Sestre vodijo tudi otroški vrtec s 50 otroki. V celotni ustanovi je s tem skoraj dvesto mladincev, delo z njimi pa dobro uspeva.
Koliko jih je v internatu?
V šoli je ta čas 138 dijakov in dijakinj. Največ 75 jih lahko živi v obeh internatih. Že drugo leto pa lahko v internatu stanujejo tudi fantje. Če zmanjka prostora, lahko učenci stanujejo tudi pri družinah v okolici.
Precej visok delež dijakov je iz Slovenije – zakaj je ravno pri njih tako močno zanimanje za šentpetrsko šolo?
V prvem letu petletne šole, torej v šolskem letu 1989/90, še ni bilo dijakov iz Slovenije. Toda že v drugem letniku je bilo lepo število dijakov iz Slovenije. Moj predhodnik kot ravnatelj Janko Zerzer se je namreč obrnil na slovensko ministrstvo za šolstvo, naj nam pošljejo dijake, da bi pogovorni jezik tukaj bil bolj slovenski. Že v šolskem letu 1991/92 pa je bilo zanimanje iz Slovenije tako veliko, da bi celo lahko odprli paralelko. Trend je ostal do danes z nihanji navzgor in navzdol. Šolske oblasti šolo vidijo kot mednarodno šolo, kot povezovalno ustanovo, in se zavedajo tega kapitala. Slovenski absolventi prevzamejo pri avstrijskih podružnicah v Sloveniji pomembne položaje in so s tem pri avstrijskih firmah pomemben faktor pri povezovanju s Slovenijo. Absolventi iz Slovenije postanejo celo predsedniki naših študentskih klubov, kakor Aljaž Pestotnik v Gradcu.
Matura šentpetrske šole omogoča študij na univerzah in visokih šolah, šolarji pa si pridobijo tudi še druge izobrazbe. Kakšna je zaposljivost absolventov?
Naši dijaki pri tem nimajo nobenih težav, ker so vse te veščine, ki se jih pri nas naučijo, ta čas zelo iskane. Če si ogledamo razne študije, potem ugotovimo, da bo avtomatizacija na delovnih mestih najmanj ogrožala prav naš šolski tip. Po četrtem letniku imajo predhodni izpit iz kuharstva in strežbe, to se pravi, da pridobijo poklic kuharja in strežnika. Po maturi pa imajo vse kvalifikacije, ki jih pridobijo tudi drugi maturanti v Avstriji. S tem imajo pred seboj širok spekter študijskih priložnosti. Lahko pa vstopijo takoj na delovni trg, predvsem so kvalificirani za vsa delovna mesta v turizmu in gastronomiji, najdemo jih pa tudi v bančništvu in drugod v gospodarstvu.
Poseben poudarek daje šola kulturi.
Po tradiciji sodelujemo z domačim Slovenskim prosvetnim društvom Rož. Povezovalna oseba je režiser Marjan Štikar, ki v zadnjih dvajsetih letih, odkar sem ravnatelj, poskrbi tudi za uspešno prireditev ob koncu šolskega leta. Odrska dejavnost je pri nas zelo priljubljen prosti predmet, ker Marjan Štikar zna z mladimi, oni pa radi delajo z njim. Letos nam je avstrijsko minstrstvo za izobraževanje, znanost in raziskovanje celo podelilo priznanje za predstavo Kralj Ubu, ki je bila na zares visokem nivoju. In prav tako kakovost so naši dijaki in absolventi pokazali tudi na slavnostni prireditvi ob naši 110-letnici.

Dodaj odgovor

want more details?

Fill in your details and we'll be in touch