Posted

Skrajni čas za masterplan za poučevanje slovenščine

Dvojezično šolstvo

60 let po odpravi obveznega dvojezičnega pouka na južnem Koro-škem so strokovnjaki na simpoziju razpravljali o zgodovinskih ozadjih in predvsem o perspektivah.
Celovec »Ko smo hodili iz šole domov, smo učenci razpravljali, kdo bo še nadaljeval s slovenščino. Vsi na šoli pa smo govorili slovensko,« se je spominjal Teodor Domej dni po ukinitvi obveznega dvojezičnega šolstva na južnem Koroškem, ki ga je 22. septembra leta 1958 razveljavil tedanji koroški deželni glavar Ferdinand Wedenig. To soboto bo torej minilo 60 let od te zareze. Društvo slovenskih pravnikov na Koroškem in Slovensko strokovno pedagoško združenje sta zato minuli petek vabila v Tischlerjevo dvorano Mohorjeve v Celovcu na posvet s predavanji in razpravo s temo 60 let odprave dvojezičnega šolstva na Koroškem – Pogled nazaj in naprej.
Zgodovinska ozadja je orisal Domej, ki je ob odpravi ureditve obiskoval ljudsko šolo v Vogrčah in ki je na čelo svojih razmišljanj postavil svojo tezo o odloku o obveznem dvojezičnnem pouku za vse na južnem Koroškem. »V življenje ga je spravila velika negotovost o poteku državne meje med Avstrijo in Jugoslavijo, pri življenju ga je ohranjala negotovost Avstrije v njenih prizadevanjih za podpis državne pogodbe, zrušil pa jo je podpis Avstrijske državne pogodbe (ADP) in slednjič še besedilo 2. odstavka 7. člena, ki opredeljuje obseg pravic slovenske manjšine na izobraževalnem področju.« Politično vodstvo koroških Slovencev je bilo po koncu druge svetovne vojne namreč skoraj v celoti, ne glede na ideološke razlike, za združitev z Jugoslavijo, te težnje pa je bilo treba razvodeniti. 29. avgusta 1945 je tedanja provizorična deželna vlada predvsem po zaslugi Joška Tischlerja, ki je malo pred tem vstopil v vlado, soglasno sklenila, da »naj se ima določeno ozemlje na jugu dežele za trajno dvojezično in na njem naj bodo tudi šole dvojezične.« V nadaljevanju je deželna vlada 31. oktobra sprejela odlok o dvojezičnem šolstvu, ki se je bistveno razlikoval od vseh prejšnjih ureditev, je ugotavljal Domej: bilo je določeno sklenjeno območje naselitve koroških Slovencev, ki so ga nemško nacionalne sile vseskozi zanikale, in dvojezičen pouk je na tem ozemlju bil obvezen za vse. S tako rešitvijo so se strinjali vsi člani deželne vlade, britanske zasedbene oblasti so jo samo potrdile, zato nikakor ne more biti govora o tem, da so jo Britanci izsilili, je opozoril Domej. Precejšen del prebivalstva se z ureditvijo ni strinjal niti je niso povsod uveljavili, učiteljstvo, med katerim je bilo le malo Slovencev ali Slovencem naklonjenih, pa je bilo »del problema samega.« Ker pa 2. odstavek 7. člena leta 1955 podpisane ADP osnovno šolstvo in srednje šole zahteva samo za pripadnike slovenske manjšine na Koroškem in Štajerskem ter za gradiščanske Hrvate, ne pa za celotno prebivalstvo, je bil po Domejevi oceni s tem tudi osnova za kasnejšo odpravo obveznega dvojezičnega pouka za vse na južnem Koroškem. In četudi je bila Wedenigova odredba »pravno sporna,« je bilo od dvojezičnega pouka leta 1958 odjavljenih več ko 80 odstotkov otrok na veljavnostnem območju – slovenščine se je učilo le še 18,78 odstoka (leta 1959 so potem namesto odjav uvedli prijave, ki so dvojezično šolstvo postavile še pod večji udar). Delež govorcev slovenščine pa se je v teh desetletjih drastično zmanjšal: če je bilo leta 1957 po uradnih podatkih še 3518 otrok na prvih osmih šolskih stopnjah s slovensko materinščino (dejansko številko je bržkone bilo višje), jih danes ni niti 500. Wedenigova odredba je zato po Domejevem prepričanju »bankrot povojne manjšinske politike.«
Prizadevanja za dvojezično šolstvo zunaj območja, določenega v zakonu o manjšinskem šolstvu, torej zlasti v Celovcu, ter za razširitev tudi na četrto šolsko stopnjo je na simpoziji orisal odvetnik Franc Serajnik, ki je leta 1988 na avstrijskem ustavnem sodišču s kolegom Seppom Pruggerjem uspešno vložil tožbo. Sad tega truda je tudi odločitev, da je treba dvojezično šolstvo omogočiti povsod, kjer obstaja trajna potreba – kjer je torej vsaj sedem otrok, ki bi se učili slovenščine. O pravnih vidikih dvojezičnega šolstva je predaval tudi odvetnik Rudi Vouk in med drugim opozoril, da je pojem »osnovno šolanje« iz 7. člena ADP danes nujno treba aplicirati tudi na otroške vrtce, saj je zadnje leto pred vstopom v šolo danes na Koroškem obvezno. Glede na to, da je danes prijavljena skoraj že polovica otrok za dvojezični pouk, pa bi veljalo razmisliti vsaj o tem, da bi namesto zahteve po prijavah uvedeli možnost odjave.
Aktualno stanje dvojezičnega šolstva je prikazala deželna nadzornica Sabina Sandrieser in pri tem omenila prizadevanja po zgledu Mohorjeve ljudske šole in javne dvojezične ljudske šole 24 v Celovcu za uvedbo slovenskih dni ali tednov tudi na drugih dvojezičnih ljudskih šolah, predstavila pa je tudi aktualne številke o vse večjem deležu prijav za dvojezični pouk – na Slovenski gimnaziji v Celovcu pa je s 586 dijaki bil letos dosežen reko rd tudi v absolutnih številkah.
Že v pozdravnih besedah pa je predsednik Strokovnega pedagoškega združenja Danilo Katz opozoril na »drugo stran medalje – in ta je več kot skrb vzbujajoča. Na Evropski šoli v Šmihelu, kjer sem ravnatelj, imamo okoli 70 odstotkov prijav za dvojezični pouk. Od 104 otrok ima 15 otrok slovenščino za materinščino, od teh je 7 slovenskih državljanov, ki so si pred kratkim svoj dom ustvarili v naši občini. Na drugih šolah je situacija še veliko bolj dramatična. Zato danes in ta tem mestu apeliram na vse naše predstavnike, da se s skupnimi močmi in vso potrebno resnostjo končno lotimo neke vrste masterplana za našo narodno skupnost. Ne moremo si več privoščiti, da vsak kuha svojo župo in prepričan sem, da potrebujemo neke vrste think tank, torej skupino strokovnjakov, ki bo nakazala možne perspektive za prihodnost.«
Razprava po simpoziju je dala upanje, da bi tak »think tank« lahko zares zaživel. In da med učitelji vladajo resna prizadevanja, da bi sloveščino v dvojezičnem šolstvu zares posredovali. Kljub rekordnim številkam prijav je namreč raven jezikovnega znanja še vedno šibka točka šolstva, ki je usoden udarec dobilo pred 60 leti.

Dodaj odgovor

want more details?

Fill in your details and we'll be in touch