Posted

Vzeti pot pod noge

Poletna glasbena delavnica v Tinjah se je tudi v enajstem letu delovanja izkazala kot priznana šola za tehniko glasu.

Dunaj Koroška Slovenka Annamaria Šikoronja-Martines je doraščala v hiši, katere stene se bile polne risb in slik. V njej so bili umetniki in umetnice kot Valentin Oman, Hans Staudacher ali Giselbert Hoke stalni gostje. Hči galeristke je že v mladosti »doživljala« umetnost na lastni koži. Spočetka so ji bile umetnine koroških Slovencev bližje, pozneje pa jo je mati seznanila tudi z deli umetnikov iz Slovenije, Italije in ostale Avstrije. Stik je bil tako intenziven, da je, ko se je izselila iz otroške hiše, pustila stene v novem stanovanju nekaj časa gole.
Toda umetnosti in kulture ni mogla odtresti in sama meni, da je to morda tudi vzrok, zakaj danes dela na kulturnem področju. Je namreč asistentka poslovodja Bundestheater-Holdinga. Institucija je lastnica državne opere/ Staatsoper, ljudskega teatra/ Volksoper, Burgtheatra in Art for Art, ki izdeluje kostume in dekoracije za odre. Od financ, pogodb, do personalnih vprašanj, vse gre sprva čez njeno mizo.
Kot študirana juristka se giblje dnevno med pravom in kulturo. Slednja ji je življensko važna. Sama namreč meni, da naj bi vsak otrok, če je le mogoče, doraščal v stiku z glasbo, likovno umetnostjo ali gledališčem. Ponudbe je dovolj, ali v državnih institucijah na Dunaju ali pa v družbenih dvoranah Koroške.
Toda prvotni poklicni načrt je bil drugačen. Hotela je namreč postati diplomatka. Oče je iz Zagreba in tako je bila dimenzija medkulturnosti vedno prisotna. Potovanja so ji pri srcu in pravnica meni, da moraš biti odprt za tok življenja. Ponudilo se ji je delovno mesto na ministrstvu za znanost in pozneje na Akademiji znanosti na Dunaju. Toda nekaj ji je manjkalo pri tem delu, iskala je energijo, ki jo je doživela v času otroštva, ko je bila obdana od kulture.
Dejstvo, da je koroška Slovenka, se zanjo izraža v posebni povezanosti s člani slovenske manjšine in še posebej v sorodstvu. »Kot koroška Slovenka imaš vedno nekaj, kamor se lahko vrneš,« se smeji. Med šolskim časom je bila zelo delavna članica Koroške dijaške zveze. Bila pa je tudi politično aktivna pri iniciativni skupini »Slovenščina moj jezik«. Dijaki in dijakinje so potovali kar na Dunaj, da bi se udeležili demonstracij.
V času študija v Gradcu je potem bila zastopnica avstrijskih manjšin v organizaciji EBLUL v Bruslju. Važno ji je bilo, da se slovenščino ohrani, toda tudi dober ščepec zanimanja za druge kulture in juristični aspekt je prinesla s sabo.
Slovenščina, nemščina in italijanščina so jeziki njenega življenja. Preživela je deset let v Italiji – v Palermu, v Bolonji in v Padovi. Poročila se je tja in v bistvu ni nameravala vrniti se v Avstrijo. Ampak potem sta se z možem odločila, da je z otrokoma lažje, če se preselita na Dunaj. »Življenje v Italiji je zelo zanimivo in lepo, ampak tudi mnogo težavneje kot v Avstriji.« Dobre italijanske jedi pa ji ni treba pogrešati, saj se kuha doma po italijansko in pogosto obiskuje družino v sosednji državi. Družinski jezik je italijanski, otroka razumeta pa tudi njeno materinščino, kajti pri pogostih obiskih v Rožeku se govori slovensko.

Dodaj odgovor

want more details?

Fill in your details and we'll be in touch