Karel Smolle o Knafljevi hiši in prvem predstavništvu slovenske vlade v Avstriji

Dunaj 10. marca je v Slovenskem inštitutu na Dunaju potekala zanimiva kulturno – zgodovinska prireditev. Gost razgibanega večera je bil leta 1944 v Celovcu rojeni pravnik, lastnik dunajske prevajalske pisarne, sodni tolmač, prevajalec, politik, častni konzul republike Slovenije in literat Karel Smolle.


Leta 1960 je skupaj s Florjanom Lipušem in pokojnim Erichom Prunčem ustanovil legendarno slovensko koroško literarno revijo Mladje, v kateri se je udejstvoval kot lirik, kar je posebej naglasil tudi zgodovinar Feliks Bister v uvodni besedi kot moderator večera. V okviru revije Mladje je Smolle leta 1965 izdal tudi svojo edino pesniško zbirko Ujeti krik, ki jo je pretkal s subtilnimi liričnimi impresijami. V koroških slovenskih organizacijah je opravljal različne funkcije, med letoma 1986 in 1990 pa je bil poslanec Zelene alternative in med letoma 1998 in 1999 poslanec Liberalnega foruma v avstrijskem parlamentu na Dunaju.


Smolle je v Slovenskem inštitutu takoj na začetku opozoril na svojo povezanost z dunajsko Knafljevo hišo oziroma z dunajsko Knafljevo ustanovo duhovnika Luke Knaflja s štipendijami za kranjske slovenske pa tudi nemške študente, ki je bila ustanovljena leta 1671 in še vedno obstaja na Dunaju.


Leta 1621 v Ribnici na Dolenjskem  rojeni Knafelj je po šolanju pri cistercijancih v Stični in pri jezuitih v Ljubljani bil duhovnik v dunajskem »dvornem špitalu«, kjer je naletel na naklonjenost cesarjeve družine. Postal je župnik v Großrußbachu v bližini Dunaja, ki je bila ena najbogatejših nižjeavstrijskih far z zelo velikimi dohodki. Z denarjem, ki ga je privarčeval, in z denarjem bogatih vdov v dunajski dvorni bolnišnici je kupil veliko hišo v bližini dunajske stolnice sv. Štefana, v kateri je tudi stanoval, ko je bil na Dunaju. V oporoki je velik del svojega premoženja namenil kranjskim študentom, ki jim je dodatna Knafljeva štipendija pokrila večino stroškov v času dunajskega študija. Med štipendisti so bili številni vidni poznejši predstavniki slovenske kulture in znanosti, med drugimi jezikoslovec Jernej Kopitar, škof Friderik Baraga, literati France Prešeren, Simon Jenko, Ivan Tavčar, Franc Detela, Oton Župančič in literarna zgodovinarja Ivan Prijatelj in France Koblar.


Knafljeva ustanova je bila od vsega začetka privatnega značaja in do konca habsburške monarhije v upravi dunajske univerze. S številnimi zapleti, krizami in ponovnimi vzponi deluje še danes, ko jo upravlja ljubljanska univerza s pomočjo dunajskega kuratorja in celovške Mohorjeve družbe. Morda začudi, da ni v lasti nikogar, temveč samo v upravi univerze in kuratorjev. Ta pravna nejasnost je bila na dunajski prireditvi tudi povod za vprašanje znanega odvetnika Gabriela Wuttija, ali je tako stanje ustanove res pravno korektno, kar je predavatelj Smolle odločno potrdil.


V drugem delu svojih izvajanj je Karel Smolle opozoril na dramatične dogodke pred tridesetimi leti v času osamosvajanja Slovenije in razpadanja Jugoslavije. Na pobudo prve samostojne slovenske vlade je na prošnjo tedanjih politikov, med drugimi zunanjega ministra Dimitrija Rupla, odprl v dunajski Knafljevi hiši prvo predstavništvo slovenske vlade v Avstriji. Boriti se je moral z  velikimi težavami, kot nedavni poslanec v avstrijskem parlamentu pa je bil v stiku s številnimi avstrijskimi pa tudi zahodnoevropskimi politiki. Največ mu je pomagal dunajski vojaški ataše Zvezne republike Nemčije. Kljub skepsi zahodnoevropskih vlad, ki so hotele ohraniti enotnost Jugoslavije, si je priboril zaveznike, ki so se zavzemali za priznanje samostojne slovenske države.


Smolle se je med drugim zelo trudil za obnovo po prvi svetovni vojni močno zanemarjene Knafljeve hiše, ki so jo uredili s pomočjo različnih kreditov iz Slovenije in Avstrije. V času slovenskega osamosvajanja si je Knafljevo hišo zamislil kot centralno dunajsko slovensko večnamensko ustanovo, v kateri bi se naj nahajalo tudi slovensko veleposlaništvo, kar pa se mu ni posrečilo uresničiti. Edina slovenska inštitucija v častitljivi hiši je bil nekdanji Slovenski znanstveni inštritut.


Predavateljeva izvajanja so naletela na različne odzive poslušalstva. Vincenc Rajšp je omenil nekompetentni konec Slovenskega znanstvenega inštituta v Knafljevi hiši, medtem ko je prof. Miha Kulnik obžaloval odsotnost sedanjega kuratorja Knafljeve ustanove Antona Levsteka. V diskusiji je sodelovala tudi slovenska veleposlanica na Dunaju Ksenija Škrilec.  Vodja sedanjega Slovenskega inštituta Herbert Seher je po polemični diskusiji v zaključni besedi poudaril, da je Slovenski inštitut vedno odprt za kritično in neodvisno razpravo.


Odlična »koroška mavžna« družine Kulnik – Messner pa je poskrbela za prijeten konec zelo zanimive in razgibane prireditve


Lev Detela


want more details?

Fill in your details and we'll be in touch