Spominsko garanje – pogovor s Petrom Gstettnerjem

»Če drži, da so mrtvi šele zares mrtvi, če so pozabljeni, potem moramo tudi vedno znova spomniti na to, kako perfektno je naše pozabljanje v tej deželi funkcioniralo.« (Peter Gstettner na spletni strani Loibl Memorial Kärnten Koroška)


Koroška Peter Gstettner je profesor emeritus pedagoških ved celovške univerze. Leta 1994 je ustanovil organizacijo »Mauthausen Komitee Kärnten/Koroška« in društvo »Memorial Kärnten Koroška«. Publiciral je mnogo knjig in prispevkov. Prizadeva se za spominsko delo, med drugim v sklopu zgodovine koncentracijskih taborišč na Ljubelju. Pogovor o slovenski manjšini, spominskem delu in 2020.


Leta 1994 sta bila ustanovljena na to organizacija »Mauthausen Komitee Kärnten/Koroška« in društvo »Memorial Kärnten/Koroška«. V sklopu tega se med drugim bavite z izpostavami koncentracijskega taborišča Mauthausen na Ljubelju. Zakaj ste se začeli ukvarjati s to tematiko?

Peter Gstettner: Leta 1981 sem postal profesor na univerzi v Celovcu. Tedaj sem se začel baviti z dvojezičnim šolstvom in dvojezičnim poukom. Na univerzi je nastala skupina, ki se je zanimala za to tematiko. Zavzemala se je proti intencijam združenj »Heimatdienst« in »Heimatverband«, ki sta propagirali ločitev razredov po jezikih. V teku tega dela sem se začel ukvarjati z zgodovino koroških Slovenk in Slovencev, z manjšino v času nacionalsocializma in z uporom. Janko Messner me je potem opozoril na knjigo, ki govori o udeležbi taboriščnikov in taboriščnic pri gradnji ljubeljskega tunela. Pozanimal sem se in se lotil izslediti zgodovino. Tedaj je že bilo znano, da je na slovenski strani obstajalo koncentracijsko taborišče. Korošci so vedno rekali, da je to bil »Jugo-KZ« in nihče ne, da je bil »Nazi-KZ«, čeprav je bil ta del Slovenije tedaj okupiran od nacistov. V sklopu rešerše se je hitro izkazalo, da sta obstajala dva kaceta, eden na južni strani in eden na severni strani. Trajalo je pa leta, da sem našel prve sledi na severni strani. Leta 1988 sem prvič šel v gozd in iskal fundamente oz. sledi in jih tudi našel. Iz tega je potem nastala iniciativa. Hoteli smo ustvariti tudi na severni strani spominsko mesto ter spominsko srečanje.

Zgodovina koncentracijskega taborišča v Mauthausnu je v kolektivni zavesti prisotna. Toda obstoj izpostave kaceta na Koroškem dolgo ni bil zaznan. Kako lahko pride to takega kolektivnega pozabljanja oz. potlačitve?
Obstajalo je nad 40 izpostav koncentracijskega taborišča Mauthausen. Na Koroškem to nezaznavanje koncentracijskih taboriščih ni bilo le zamolčanje, ampak aktivno potlačevanje. Smatram, da je to povezano z zgodovino dežele. Nemški nacionalizem je na Koroškem bil že stoletje dominantna ideologija. Po letu 1945, torej po brezpogojni nemški kapitulaciji, se je pod zasedbo zaveznih sil itak govorilo o drugih rečeh. Po 1955 pa se je začel ustvarjati narativ, da Koroška ni zgubila vojne in da so partizani bili zločinci. Kacet na Ljubelju pa da je seveda povezan s partizani. Taboriščniki in taboriščnice, ki jim je uspelo pobegniti, so le mogli preživeti, če so se lahko pridružili partizanom in partizankam v gorah. Največje število uspešnih pobegov se je zgodilo iz izpostave na Ljubelju. 
Obiskoval sem nekaj spominskih slovesnosti na slovenski strani, kjer se je zbralo mnogo francoskih delegacij, slovenskih politikov in povečini partizanskih združenj. Pri tem sem spoznal, da je to v Avstriji zares tabu. To zgodovino so pri nas skrivali. Trajalo je 20 let, preden se je zvedelo, da je avstrijska izpostava bila dvojčica slovenskega koncentracijskega taborišča ter da je gradnja tunela bila produkt te konstrukcije. Tako je prišlo, da se danes, posebej med mlajšo generacijo, znanje o tem delu koroške zgodovine širi.

Kakšne metode obstajajo za pedagoško-psihološko spominsko delo?
Mnogo šol obiskuje območje in posluša zgodovino koncentracijskega taborišča, v šolah se o tem govori, obstajajo šolski projekti, v predznanstvenih delih se bavijo s to temo. Razvoj je zelo pozitiven. Menim, da je za psihični in historični razvoj Koroške zelo važno, da se ta del naše zgodovine obdela. 
Najvažnejši pa so doslej bili vedno pogovori s pričami časa. Prva šola, s katero smo naredili takšen projekt, je bila gimnazija Ingeborg Bachmann. Dijake in dijakinje smo povezali z bivšimi taboriščniki in taboriščnicami Nastali so intervjuji in posneli smo film. Srečanja in pogovori s pričami časa so tudi zame nepozabni. Danes je to večinoma v zgodovini. Priče časa so danes skoraj vse nad 95 let stare. Večina prič, ki sem jih spoznal, danes ne živi več ali nima več možnosti potovati na Ljubelj. Dijaki in dijakinje, ki so sodelovali pri prvem projektu, so danes vsi že skoraj 40. Vseeno pa se še vedno natančno spominjajo na te pogovore. Oni pa te doživljaje potem pripovedujejo svojim otrokom. Ta srečanja torej živijo naprej v obliki medgeneracijskega pripovedovanja.

Druga tema, s katero se v vašem delu ukvarjate, je pokol pri Peršmanu 25. 4. 1945. Historična obdelava dogodkov je odprla mnogo vprašanj. Kako se je izvedelo za dogodke?
Tudi zgodba o pokolu pri Peršmanu je močno povezanana z odporniškim gibanjem partizanov. Najpomembnejši viri so bile priče, preživeli masakra, ljudje, ki so doživeli sodno obravnavo in preiskave. Obstajajo pa tudi slike od 26. aprila. Znano je bilo, kdo je bil fotograf. Mnogi so vedeli, kdo je esesovce pripeljal k Peršmanu. Torej, kdo je izdal domačijo kot oporišče partizanov. Obstajali so tudi dokumenti, čeprav se jih je gotovo mnogo uničilo. Mnogo se je torej vedelo, ampak težava pri rekonstrukciji je tudi bila, da se je to zgodbo vedno zamolčalo oz. da so nekateri ljudje hoteli pripisovati pokol partizanom. Partizani so za tiste bili banditi, ki so se borili proti »našim«, torej proti vojakom wehrmachta. Izmišljen je bil ta drugi narativ in se ga je poskušalo raztrobiti. Je boj za spomin. Ker so na Koroškem partizanski upor skozi desetletja diskreditirali, so tudi zgodovino Peršmana porinili v ozadje in rekli, da je bolje, če se o tem ne govori. Če razmišljaš o tem, kako je (in deloma še) psiha dežele Koroške zgodovino recipirala, me ne čudi, da je v zadnjih letih nastal ta izgovor o Koroški kot »dvojna žrtev«. Torej Koroška naj bi bila nedolžna žrtev dveh totalitarnih sil – nemških nacistov in Tito-partizanov. Nacionalne laži Avstrije, da je bila prva žrtev nacionalsocializma, na Koroškem torej niso le prevzeli, ampak so jo še razširili. To je nova verzija. Za iskreno zgodovinsko obdelavo pa je to seveda kolikor se le da slaba ideologija.

Kako vpliva ta narativ o »dvojni žrtvi Koroški« na razumevanje in identiteto slovenske manjšine?
Pripadnike in pripadnice slovenske manjšine se je dolgo gledalo kot »politično nezanesljive«. Od leta 1942 naprej, ko se je začel partizanski upor, so manjšinci postali videni kot neke vrste »kripto-partizani«, torej več ali manj kot komunisti. Koroški partizani in partizanke po večini niso bili komunisti. Niso bili ideološko šolani. Branili so se proti okupaciji nacistov. Med koroškimi uporniki so tudi bili duhovniki. Upor v Sloveniji pod Titom je bilo komunistično gibanje, ki se je po osvoboditvi razvilo v državno ideologijo. Upor koroških Slovencev se je s tem pomešaval in tega niso mogli preprečati. 
S to pripisano identiteto pa manjšina ni mogla mnogokaj začeti. Težko pa se ji je tudi bilo odpovedati. Nastali sta torej dve zastopniški organizaciji: ZSO, ki je bila bolj levo orientirana in NSKS, ki je predstavljal krščanski aspekt manjšine. Politično sta torej nastali dve frakciji. Ta dvodeljenost pa za tvorjenje identitete ni idealna. Tako je jezik v bistvu postal edina spojka. Nadalje se je razvil spor okoli slovenskega jezika, ki se je med drugim izražal v prepiru o dvojezičnem šolstvu. Nemški nacionalisti so poskušali izločiti jezik. Dolgoročno gledano je to vodilo k nacionalizaciji slovenske manjšine vzdolž jezika.

Letos je sto let od plebiscita na Koroškem. Načrtovano je (bilo) veliko nacionalno praznovanje. Kako ocenjujete to obletnico?
V prvi vrsti tu vidimo magijo števila. 100 let, tu mora se praznovati nek višek. V bistvu bi ob tej obletnici morali raziskovati celo zgodovino desetega oktobra. 10. oktober je bil skozi celo stoletje nemško nacionalni praznik. Viden je kot »zmaga« plebiscita. Z Dunaja, od zvezne vlade, je Koroška dobila donacijo za praznovanje plebiscita. Republika Avstrija ni izrekla nobenih obvez, kako naj se ta denar razdeli. To je bil torej lep dohodek za »Heimatverbände«, ki so ta praznovanja organizirali. Pri tej tradiciji koroški Slovenci in Slovenke nikoli niso sodelovali. Nekaj časa je obstajalo tudi protestno gibanje, pri katerem so slovenski manjšinci in manjšinke skupno z naprednimi nemškimi državljani in državljankami organizirali proti-prireditve. Šele v zadnjih letih, ko je asimilacija vedno bolj učinkovala in se je manjšina močno zmanjšala, se je poskušalo dvodeljenost slovenske narodne skupnosti izkoristiti in pozivati k »skupnemu« praznovanju. Tudi narativ se je spremenil. Govoriti se je pričelo o tem, da so tudi koroški Slovenci in koroške Slovenke (ne več Vindišarji in Vindišarke) glasovali, da Koroška ostane del Avstrije. Rekalo se je: »Saj ste tudi vi nam pomagali do zmage! Skupno praznujmo!« Oficialno se je torej prebilo led. Možno je bilo zdaj reci, da je praznovanje skupno in da zdaj vlada sloga v deželi. Potem je prišel še gnili kompromis okoli krajevnih napisov in tako se je manjšino potegnilo v čoln. Konec koncev pa je to vse le prekrivanje. Prekrivanje tistega, kar se je 1920 odločilo, kar se je manjšini leta 1920 in spet leta 1945 obljubilo in kar nikoli ni bilo uresničeno. Ta sladkorna retorika praznovanja je nerodna in napačna. Iskreno bi bilo, če bi obdelali, zakaj se te obljube nikoli niso uresničile. Tega se ne sme prepustiti zgodovinarjem.

Kako bi se naj ta praznovanja v bodočnosti razvila?
Za obletnice 101, 102, 103 si želim drugo orientacijo. Smo Evropejci in Evropejke in moramo gledati v bodočnost. Pot ne more biti, da zapiramo meje. Avstrija in Koroška imata mnogo krivde. Naša odgovornost bi morala biti, da sprejmemo begunce in begunke  npr. iz Grčije. Naš svet se ne more pred našimi vrati končati. V mnogih pogovorih so mi preživeli iz koncentracijskih taborišč rekli, da ob takšni situaciji vedno mislijo na lastno preteklost. Koliko koroških Slovencev, Sintov in Romov, Judov ali ljudi s posebnimi potrebščinami bi bilo rešenih, če bi jih bila ena dežela tedaj pripravljena sprejeti in zaščititi. Vse organizacije kritizirajo politiko izolacije Evrope in zapiranja mej. Zvezna vlada pravi, da je opravila svojo dolžnost ter da je sprejela dovolj beguncev in begunk. Mene to zelo teži.

want more details?

Fill in your details and we'll be in touch