Lepo je gledati svobodne in vesele otroke

Dimitriya Dimitrova Wutti od leta 2016 naprej v Borovljah vodi dvojezično skupnost malčkov od enega do treh let po pedagogiki montessori. O posebnostih pedagogike in izzivih v času koronakrize nam je povedala več.


2016 si zaključila triletni koleg na zvezni izobraževalni ustanovi za predšolsko vzgojo BAKIP, danes BAFEP.  Zakaj si se odločila za to poklicno pot?
Od 11. leta starosti naprej, ko sem enkrat pazila na svojo sestrično, sem vedela, da hočem delati z otroki. Ampak najprej sem izbrala drugo življenjsko pot, saj v Bolgariji velja, da kot pedagog ne zaslužiš dobro. Želja je ostala in po rojstvu prve hčerke sem začela brati strokovno literaturo. Ko pa je  bila stara leto in pol, sem uresničila svojo željo in se vpisala na koleg.
Po naključju si prišla do pedagogike montessori …
Pri svoji hčerki sem od začetka opazila, da je mirna, bolj počasno spremlja dogajanje okoli sebe, veliko gleda in ji hitra gibanja, hitro porivanje sem in tja ali hitro oblačenje povzročajo stres. Hotela sem jo podpreti pri tem, da veliko opazuje, se tako uči in z lastno motivacijo naredi prve korake v svetu. Zvedela sem za vrtec CreaVita, ki deluje po pedagogiki montessori, torej po individualnih potrebah otrok, in jo tam vpisala.
Kaj je metoda montessori in kaj te je fasciniralo?
Med študijem sem opravila prakso v celovških občinskih vrtcih, kjer je bilo zelo polno, šumno in polno obveznih nalog ob ustaljenem času. Pri metodi montessori me je fasciniralo spoštovanje do otroka. Hotela sem vedno več zvedeti o tem, kako lahko mladega spoštujem in mu to kažem. En način je, nastaviti okolico tako, kot jo malčki potrebujejo, torej tako, da je vse na njihovi višini in da lahko vse primejo. Če pogledamo otroke do treh let starosti, vidimo, da brišejo, da postavljajo stole nazaj k mizi, ali pa radi zalivajo rože. Hočejo delati to, kar odrasli delajo. Z eno ogromno metlo to ne gre, torej morajo imeti male krpe, male stole. Ker so tako lahko takoj uspešni, pa raste tudi njihova samozavest. Prepričana sem, če otrok čuti, da ga sprejmemo, razumemo in mu ponudimo to, kar potrebuje za svoj razvoj, se bo tudi še boljše razvil.
Torej gre za neke vrste učenje z vsemi čuti?
Ja, ampak učiti se z vsemi čuti ne pomeni samo, postavi otroka v naravo, kjer lahko vse otipa. Treba je otroka doseči na vseh ravnah, njegovo mišljenje in način življenja. Maria Montessori je povedala, da so otroci drugačni. Od temeljev, ki jih je postavila Montessori, se je metoda v zadnjih 100 letih razvila naprej in pokriva obdobje od pred rojstvom otroka in dokler ni odrasel. Od spočetja ima človek svoje naloge, v trebuhu razvije organe, po porodu uporablja to, kar je razvil, da se adaptira. Vedenje in kaj bo nastalo iz njega, ni programirano vnaprej kot pri rastlinah. Človek se pusti oblikovati iz okolice. Opazovanja in trditve Montessori so danes tudi znanstveno dokazani. 
Pod okriljem društva Dvojezični otroški vrtec Borovlje od leta 2016 naprej deluje Dvojezična montessori skupnost malčkov »Jaz in Ti – Du und Ich« … 
Ko sem zaključila izobrazbo, sem društvu, v katerega sta bila že predhodno vključena dvojezični otroški vrtec in dvojezično varstvo, predlagala, da ustanovimo skupaj še dvojezično skupino za najmlajše otroke. Vodstvo društva, s predsednikom Romanom Verdelom, je to z veseljem sprejelo. Danes  imamo eno skupino s 15 otroki. Ključ oskrbe je pet otrok na eno pedagoginjo. Smo dvojezični in delujemo po načelu »ena oseba – en jezik«, pri čemer dve pedagoginji govorita slovensko, ena pa nemško. S konstantnostjo pri jeziku se otroci tudi lažje znajdejo. Pedagoško ekipo trenutno še sestavljajo Elisabeth Knafl, Julija Pogačar, Maruša Krznar, Nadja Inzko in Andreja Korbar-Kelich. 
Namerno niste izbrali izraza otroške jasli … 
Res je, skupine ne imenujemo otroške jasli, temveč skupnost malčkov. S tem izrazimo spoštovanje do otroka, saj nismo jasli, ko otroka hraniš, stalno brišeš, okrog nosiš,  ga posadiš in položiš, da leže, temveč otrok to sam dela. Otroci oskrbujejo vsak samega sebe, gledajo na druge, pripravijo malico za vse, prilivajo rože itd.
Verjetno je treba veliko pripraviti …
Ogromno je dela s pripravami in detajli. Šivamo krpice, predpasnike, sestavljamo sestavine za malico, ki jo otroci potem sami režejo, mažejo in lupijo. Otroci pečejo kruh, za božič tudi pecivo. Sejemo rastline na vrtu in ga z otroki oblikujemo. Okolico in razna dela pripravimo po potrebi otrok. Samoumevno, da so slike obešene na njihovi višini. Idej nam ne zmanjka in narava nam ves čas daje nove. Najvažnejše so pa razvojne teme otrok, ki jih dobimo iz rednega opazovanja.
Kaj se je za skupnost malčkov v času koronakrize spremenilo?
Večina otrok je doma. En otrok pride redno, dva tu in tam. V ozadju se brigamo za to, da nas otroci ne pozabijo. Ne iz sebičnih razlogov, temveč ker so tako mladi, da jih je treba spet uvajati, če bi predolgo izgubili stik. To bi jim povzročilo tudi psihični stres. Posnamemo in pošljemo jim v  obliki video in avdio posnetkov pesmi, pesmice, ideje za kreativne aktivnosti in beremo iz knjižic. Otroci pa so dobili tudi vrečke z igračami in materiali, ki jih poznajo. Starši pa lahko tudi zamenjajo te igračke. Redno informiramo starše in jim svetujemo, kaj lahko delajo doma. Najvažneje je, da otroka vključimo v vsakdanjik – da pomaga pri pospravljanju perila ali kuhanju. Važno je, da se tudi doma oblikuje okolica, tako da otrok sme otipati vse stvari v svoji višini. Tako preprečimo pogoste konflikte in ustvarimo raje »ja-okolico«, ko otrok sme raziskovati in dobi potrdilo, da je to, kar dela, čisto v redu.
Opažaš, da je koronakriza izziv za starše in se jim z otroki doma težko godi?
Pogosteje to slišim pri starših, ki imajo otroke, ki hodijo v šolo, oz. pri takih, ki imajo otroke različnih starosti, kjer imajo domače naloge potem prednost pred drugim. Z malimi otroki je za večino staršev užitek, ker jih otroci več potrebujejo in je več telesne bližine. 
Kdaj bo skupina malčkov delovala spet normalno?
Držimo se predpisov dežele. Pri nas prostorska razdelitev na skupine po pet otrok ni problem. V sedajni skupini konkretno nimamo občutka, da imajo ogromne težave, ampak to je seveda zelo individualno. Od maja naprej pa bo prišlo spet več otrok. Skušamo biti fleksibilni in ponuditi oskrbo tako, kot jo starši rabijo. Starši morajo nositi zaščitne maske. Za nas in otroke ni predpisa, tudi si lahko težko predstavljamo. Saj gre pri oskrbi mladih otrok bistveno za  zbližan odnos, ki je pomemben za socialni in emocionalni razvoj otroka. Pozitivno je, da se lahko bolje posvetimo navzočim otrokom, saj že dalj časa poudarjamo, da je treba ključ pomanjšati. 
Za naslednjo jesen ste že polni. Kako se lahko starši informirajo o skupnosti malčkov?
Letos novembra in naslednje leto januarja vabimo na info večer, kjer predstavimo načela pedagogike montessori. Razpis bodo objavili na spletni strani www.monteboro.at. Delovanje pa lahko zasledujete na Instagramu pod skupnost.jaz_in_ti.kleinkind in na Facebooku pod Zweisprachige Montessori-Kleinkindgemeinschaft »Jaz in Ti – Du und Ich«.
Zakaj uživaš v svojemu poklicu …
Lepo je gledati svobodne in vesele otroke. Na začetku, kar je tudi normalno, pridejo k nam še malo sramežljivi. S časom se odprejo, ko vidijo, tukaj se smem skupaj s prijatelji igrati in delati, tukaj me razumejo in me sprejemajo in se smem prosto učiti.

 Skozi to, da je natančno in potrpežljivo opazovala otroke, je Maria Montessori »izvedela«, kaj delajo samostojno za svoj razvoj in z zaupanjem sprejela to za resnico. O Montessori pedagogiki govorimo kot o znanstveni pedagogiki ravno zato, ker si pomaga z metodo opazovanja.
• Montessori je odkrila 4 različne razvojne dobe:  0 do 6 let, 6 do 12 let., 12 do 18 let. in 18 do 24 let. V tistih dobah otrok, predvsem v prvih šestih letih, uporablja svoj srkajoči um, da lahko v določenih sensitivnih fazah (npr. za jezik, gibanje ali red) sprejema določene informacije in »vzame« to, kar rabi za svoj jezik, svoje čute in tudi socialno obnašanje. Pri tem opazuje Maria Montessori polarizacijo pozornosti, pomeni, da se otrok zelo dobro koncentrira, če je našel zase pravilno igračo ali delovni material. Zelo pomembna je dobro pripravljena okolica, h kateri spada tudi zelo dobro pripravljena pedagoginja, ker Montessori vidi same prostore v izobraževalni instituciji kot zelo pomemben »spremljevalec« otroškega lastnega učenja, a odrasla oseba, ki ga spremlja, je najboljši primer in vzgled za otroka. Izhajamo iz tega, da je otroška igra najboljši način lastnega učenja. Zato pripravi montessori pedagogika z otroškim razvojem dobro uglaševane igrače in materiale kot vaje praktičnega življenja, jezikovne, materiale za čute, glasbo in umetnost, gibanje in šport, kot tudi aritmetiko, geografijo, biologijo in zgodovino. Ja, tudi za zelo mlade otroke v primerni obliki. Maria Montessori govori o svobodni izbiri svoje igrače ali delovnega materiala, igralnega partnerja in časa dela ali igre. Tako otrok ustvarja lastno disciplino in se samostojno oblikuje kot človek. Montessori pedagogika je povezana z veliko opazovanjem in nenehajočo refleksijo pedagoginje in njenega dela z otroki.
Sebastjan Trampusch

want more details?

Fill in your details and we'll be in touch