Tatjana Vučajnk, učiteljica bodočih učiteljic in učiteljev

Tatjana Vučajnk je leta 2013 postala del ekipe na Oddelku za slavistiko Univerze v Celovcu, kjer se z dušo in telesom posveča izobraževanju bodočih učiteljic in učiteljev slovenščine.


Po uvedbi novega koncepta pedagoškega študija leta 2015 izobraževanje bodočih učiteljic in učiteljev slovenščine za NMS, AHS, BHS poteka po skupnem študijskem programu pedagoške smeri slovenščine, kjer se glavnina študija izvaja na Univerzi v Celovcu. V okviru te prenove je Tatjana Vučajnk z lastnim konceptom skrbela za to, da so prvič uvedli samostojno smer za materne govorke in govorce. Zavedajoč se izredno pomembne vloge učiteljic in učiteljev, »skozi roke katerih se potem ustvarja družba«, se tudi njeno raziskovalno delo večinoma osredotoča na sodoben pristop k didaktiki in na razvoj kakovostnega gradiva, pri čemer lahko črpa iz pestrih izkušenj z najrazličnejšimi poučevalnimi položaji.


Rodila se je v majhni vasici Dobova pri Brežicah na slovensko-hrvaški meji, kjer je tudi obiskovala osnovno šolo. Najprej je na pobudo mame izobraževalno pot nadaljevala na srednji ekonomski šoli v Brežicah, kjer so ravno takrat odprli oddelek za maturo. Odločitve, da je po maturi izbrala poklic učiteljice, nikoli ni obžalovala, nenazadnje je Tatjana Vučajnk že tretja generacija učiteljev v družini Toporišič. Študij slovenščine kot pedagoške smeri na Filozofski fakulteti v Ljubljani še danes kuje v zvezde in pri tem poudarja predvsem pestrost študijskega programa, ki je po njenih besedah »nekaj posebnega, nekaj takih zanimivih predmetov je bilo zraven, recimo slovstvena folklora, mladinska književnost, pragmatika, lektorati drugih slovanskih jezikov …«


Po diplomi se je zaposlila na Centru za slovenščino kot drugi ali tuji jezik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in začela nabirati prve izkušnje s poučevanjem slovenščine. Prvo »poslanstvo« jo je za štiri leta odpeljalo v Švico, kjer je izvajala dopolnilni pouk (t. i. pouk materinščine v tujini) za tako glede starosti kot tudi jezikovnega predznanja zelo mešane skupine – »od triletnika do sedemdesetletnikov v isti skupini« – ter kmalu spoznala pomemb­nost individualiziranega pouka. Nato se je prijavila na razpis za lektorsko mesto za slovenščino v Gradcu in tam − z dvema vmesnima porodniškima odsotnostma − poučevala sedem let. Na univerzi v Gradcu je na pobudo kolegov in pozneje tudi mentorja ob službi nadaljevala lastno izobraževalno pot in se vpisala na doktorat, ki ga je zaključila leta 2016. Leta 2011 je prevzela popoldanski pouk materinščine za otroke slovenskega porekla v Gradcu, ki so ga na pobudo staršev in ob pomoči štajerskoslovenskega društva Člen sedem takrat po dolgih letih zopet vpeljali v redni šolski sistem, leto zatem pa na novo ustanovili oziroma vpeljali tudi tako imenovani »Mehrschulenkurs Slowenisch«, torej skupni tečaj slovenščine za prijavljene učenke in učence iz različnih šol v Gradcu in okolici. Leta 2013 se je prijavila na razpis za asistentsko mesto na Univerzi v Celovcu, kjer še danes poučuje ter strokovno spremlja študentke in študente na njihovi poti do poklica učiteljice oz. učitelja slovenščine.


Ravno na Koroškem so ji izkušnje s skupinami z različnimi stopnjami jezikovnega predznanja precej v pomoč. Študentom zato vedno pravi: »Izhajati morate iz skupine oz. razreda, ki jo/ga imate.« Da bi si zagotovile/i osnovne standarde, bodočim učiteljicam in učiteljem svetuje, naj vedno ponujajo in zahtevajo nekoliko več, kot skupina v resnici zmore – kajti nižali bodo zahteve še vedno lahko. Seveda ni vprašanje, da morajo biti tudi strokovno odlično podkovane/i, saj učenke in učenci »sprašujejo vse mogoče, tudi razmišljajo in predlagajo ideje ali jezikovne rešitve«. Poleg bolj očitne lastnosti kot retoričnih spretnosti in samozavestnega nastopanja se ji zdi izredno pomembno, da je učiteljica oz. učitelj, seveda s skrbno pripravo, pripravljen/a tudi kakšno stvar preizkusiti. »Nenazadnje in tudi najpomembneje,« poudarja, pa mora biti »velik, velik človek«, ki se zaveda pomembnosti svoje naloge in zato vedno ravna preudarno.


Glede pouka v jezikovno mešanih skupinah oz. razredih, kakor je na Koroškem pogosto običaj, opozarja na dva pomembna dejavnika, ki ju nikoli ne smemo enačiti, in sicer sta to starostna in jezikovna raven. Učenke in učenci so namreč v neki šoli v prvem razredu sicer lahko starostni začetniki, kar pa nikakor ne pomeni, da so to začetniki tudi glede svojega znanja slovenščine – in seveda obratno. Pravi, da je ravno v današnjih časih pri nekaterih »znanje slovenščine samo še v srcu želja, doma se pa ni ohranila«, zaradi česar je pogosto treba uporabljati tudi didaktiko tujega jezika. Poleg tega je pri oblikovanju primernega pouka treba upoštevati še kognitivno raven, kar pomeni, da v praksi vsaka izhodiščna skupina potrebuje do neke mere diferenciran in individualiziran pouk.


Zaradi raznolikosti izzivov »neke klasične, tipične ure na univerzi pri didaktičnih predmetih ni«. Študijski program za bodoče učiteljice in učitelje slovenščine sicer sooblikuje nekaj teoretičnih konceptov in modelov, kot so na primer metoda dela z besedilom, metodični sistem šolske interpretacije, evropski portfelj za učiteljice in učitelje jezikov v izobraževanju (EPOSA), ostalo pa je usmerjeno bolj praktično in zato tudi odvisno od aktualnih tem in znanstveno-raziskovalnih težišč. Poleg simulacij učnih ur in priprave učnega gradiva Tatjana Vučajnk svoje študentke in študente rada vključuje v »zelo uporabne aplikativne projekte«. Najnovejši od teh se imenuje Čebelice letijo in pravljice spregovorijo, ki je trenutno v zaključni fazi. Zanj ni samo oblikovala koncepta, temveč ga je tudi vodila. Rezultat pa bo viden kmalu, ko bo jeseni tega leta izšlo učno gradivo. Čebelice so majhni robotki, po svetu znani kot Bee-Boti, razvili so jih v Švici. Predstavljajo nov način učenja, ki vključuje tako levo kot tudi desno možgansko polovico in zaradi svoje računalniške usmerjenosti ter s tem povezanih novih miselnih izzivov dodatno spodbuja motivacijo učenk in učencev. Ker za slovenščino še ne obstaja veliko gradiva, si je skupina študentk zadala nalogo razvijati in pripravljati gradivo na temo literarnih besedil. Na podlagi Slovenskih ljudskih pravljic v stripu Matjaža Schmidta je nastala čitanka Pravljisanica, v kateri so slikopisi, stripi in izvirna pravljica v slovenščini in nemščini, čitanki so dodani prav tako dvojezičen priročnik za učitelja in igralne kartice za igro z robotki čebelica. Tatjana Vučajnk spet poudarja: »Ampak seveda tukaj ne morem iz svoje kože, skrbimo za to […], da se […], če se da, upošteva tudi različne jezikovne in starostne ravni.«


Sogovornica je tudi vodja projekta, pri katerem sodeluje s kolegico s Pedagoške visoke šole Bernardo Volavšek-Kurasch. Pri tem projektu so študentke in študentje na AAU na podlagi avtorske slikanice za nove srednje šole pripravile/i online naloge z različnimi aplikacijami za učenje jezikov, da bi jih učenke in učenci lahko rešile/i doma brez učitelja oz. bi jih učitelji uporabili za popestritev pouka; študentke in študentje na PHK pa so pripravili naloge v »klasični« obliki. Projekt se je zaradi koronavirusa zaključil le s pripravljenim testnim gradivom v obliki delovnega zvezka. Kljub temu so te vrste izkušnje tako Tatjani Vučajnk kot tudi študentkam in študentom zelo dobrodošle, saj jim »veliko pomeni, da dobijo konkretno povratno informacijo in da vidijo potem tudi nek dejanski praktičen rezultat kakovostnega dela«.


To se zrcali tudi v diplomskih, torej zaključnih nalogah študentk in študentov. Do sedaj sta pri Tatjani Vučajnk diplomirali dve študentki in sta obe izhajali iz samorefleksije. Prva je pod drobnogled vzela učne načrte za slovenščino skozi zgodovino do danes in ugotovila, da so učni načrti še danes zelo okvirni in da bi si bodoči učitelj slovenščine želel natančneje definirano vsebino, kot so na primer komunikacijski vzorci, slovnica in cilji za različne jezikovne ravni. Druga študentka, ki prihaja iz Hrvaške, pa se je odločila za kontrastivni pristop, kako najbolje usvajaš slovenščino, če je tvoj prvi jezik že slovanski. Na podlagi lastne izkušnje, da je že na začetku razumela veliko slovensko, je z metodo dela z besedilom za vsako enoto učbenika Čas za slovenščino pri­pravila zahtevnejše naloge, s katerimi znotraj ene teme ob drugem zahtevnejšem izhodiščnem besedilu diferencira delo s tistimi, ki prihajajo iz slovanskega prostora.


Zaradi vsega omenjenega ne preseneča, da se tudi raziskovalno delo Tatjane Vučajnk vrti okoli področja, na katerem dela. Po eni strani želi olajšati delo učiteljic in učiteljev, po drugi strani pa tudi učečemu učenje. Zato je nastalo veliko različnega učnega gradiva, kot so poleg že prej omenjenih na primer Poigrajmo se slovensko (2009), S slovenščino po svetu (2013) in Einstieg Slowenisch für Kurzentschlossene (2015); izbor njenih znanstvenih člankov lahko najdete v tabelaričnem pregledu. Od slednjih velja omeniti članek Pod okriljem materinščine v štajerski prestolnici – Slovenščina v družini in javnosti, jezikovne iniciative in potreba po njih (2018), v katerem se, kot napoveduje že naslov, ukvarja s slovenščino v družinskem okolju in z možnostmi spodbujanja tako s strani učiteljic in učiteljev kot tudi ponujene infrastrukture. Učbenike pogosto razvija v soavtorstvu, saj zelo spoštuje izmenjavo mnenj in različnih pogledov na določeno točko, kot na primer medpredmetno povezovanje, iz česar po njenih besedah velikokrat izhajajo še dodatni motivacijski dejavniki za učenke in učence. Ponosna je tudi na Slovar Grund- und Aufbauwortschatz Slowenisch – Deutsch, ki je za slovenščino prvi te vrste; izšel je pri Mohorjevi založbi, sofinancirala pa ga je tudi Univerza v Celovcu. Zasnovala sta ga na pobudo študentov skupaj z dr. Emerihom Kelihom, ko sta bila zaposlena na Univerzi v Gradcu. Naša sogovornica se spominja, da se je delo nekoliko zavleklo, ko sta oba prevzela službo v drugem mestu: »Jaz sem potem dobila asistentsko mesto v Celovcu, on je dobil profesorsko mesto na Dunaju. Potem sva celoten slovar selila v Dropbox v virtualno okolje, prej je bilo to po datotekah […], da sva lahko kjerkoli in kadarkoli dostopala.« Zato se še bolj veseli, da je slovar zdaj zunaj.


Iz časov zaposlitve v Gradcu izvira tudi sodelovanje z društvom štajerskih Slovenk in Slovencev Člen sedem in njegovo predsednico Susanne Weitlaner, ki se je začelo z ustanovitvijo pouka materinščine in nadaljevalo do današnjega dne. Skupaj s študentkami in študenti s celovške slovenistike se Tatjana Vučajnk namreč od leta 2018 naprej enkrat na leto podaja na pot v Potrno pri Radgoni, kjer na vrtu Pavlove hiše, kulturnega doma štajerskih Slovenk in Slovencev, v šotorih skupaj preživljajo motivacijski vikend z intenzivno slovenščino. V okviru tega študentke in študentje po uvodnem predavanju o manjšinah na splošno, zgodovini štajerskih Slovenk in Slovencev ter Pavlove hiše obiskujejo praktične delavnice in spoznajo tudi, kako Slovenci na Štajerskem v resnici živijo. Kakor izpostavlja, so bile do sedaj zelo priljubljene vaje s pevskim zborom. Prispevek o ekskurziji je bil objavljen v reviji Sedem, časopisu štajerskih Slovenk in Slovencev. Že na prvi tovrstni ekskurziji so se jim pridružile/i študentke in študentje slovenistike z graške in dunajske univerze, za naslednje leto pa so se napovedale/i tudi študentke in študentje iz Maribora.


Kakor se vidi, Tatjani Vučajnk nikoli ni dolgčas. Da bi bila poleg svoje dejavnosti na celovški slovenistiki še vedno v stiku s šolami in s tem na tekočem tudi v praksi, je vključena v različne, tudi Erasmusove projekte, trenutno med drugim tudi z Novo srednjo šolo v Pliberku. Izredno pa se veseli, da bo svoje izkušnje jeseni spet lahko delila s študentkami in študenti pedagoške smeri, predvsem pa s tistimi, ki k nam na slovenistiko prihajajo na novo.


Lisa Rieger



want more details?

Fill in your details and we'll be in touch