Plebiscit je bil celo koncesija jugoslovanski strani

Intervju: Andrej Rahten, zgodovinar


Če bi šlo po Milesovi komisiji, koroškega plebiscita sploh ne bi bilo. Mejo bi določili kratko malo na Karavankah, ugotavlja zgodovinar Andrej Rahten, ki se je v svoji najnovejši knjigi posvetil slovensko-avstrijskim razhajanjem po razpadu skupne avstro-ogrske države.

Zgodovinar Andrej Rahten, ki je sredi 90. let študiral tudi na celovški univerzi, se je v svoji najnovejši knjigi Po razpadu skupne države – Slovensko avstrijska razhajanja od mariborskega prevrata do koroškega plebiscita (celovška, celjska in goriška Mohorjeva) poglobil v diplomatske boje za slovensko severno mejo. Strokovna in obenem zelo berljiva knjiga bralca nadrobno seznani s časom, ko je skupna država izdahnila in je za njeno dediščino potekal srdit boj tako z orožjem kakor z diplomatsko močjo argumenta ali zvitosti.

Andrej Rahten je zaposlen na Znanstveno-raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani ter kot redni profesor za sodobno zgodovino na Univerzi v Mariboru. Dopisni član Avstrijske akademije znanosti je med bil med letoma 2013 in 2018 slovenski veleposlanik na Dunaju. Kot zgodovinar se poglobljeno ukvarja s slovensko-avstrijskimi odnosi.


Kako je bila slovenska stran pripravljena na izzive takoj po razpadu skupne države Avstro-Ogrske? So bile vojaške akcije za severno mejo res tako hitro zasnovane, kakor je splošni vtis, ali pa so že prej obstajali načrti, kaj storiti po morebitnem razpadu skupne države?


Andrej Rahten: Očitno je bilo, glede na vire, ki sem jih predelal, res več improvizacije kot načrtovanja. Zakaj? Če pogledamo takrat najpomembnejšega slovenskega državnika Antona Korošca, ki je kot vodja Jugoslovanskega kluba v dunajskem parlamentu imel v rokah večino niti slovenske politike, vidimo, da je računal z razpadom habsburške monarhije šele februarja 1919. Če izhajamo iz te ocene, vidimo, da je prišel razpad monarhije veliko prej, kot so pričakovali tudi najbolj poučeni politiki in zato se je bilo težko spopasti z vsemi temi izzivi. Je pa treba po drugi strani ugotoviti, da so že konec poletja Slovenci preko Narodnega sveta za Slovenijo in Istro in pokrajinskih narodnih svetov že formirali ekspertne skupine, ki so se ukvarjale z vprašanjem razmejitve. Na Štajerskem imamo Narodni svet za Štajersko, kjer delujeta Karel Verstovšek in Franc Kovačič, in imamo Narodni svet za Koroško pod vodstvom Franca Smodeja, ki prav tako že kuje načrte in skuša na razmejitveni fronti doreči kriterije. Osnovni kriterij, ki so ga Slovenci uporabljali pri teh zgod­njih ekspertizah, je načeloma izhajal iz Wilsonovega principa samoodločbe. Načeloma. Kajti tako v primeru Koroške kot v primeru Štajerske so se potem vendarle uporabljali tudi drugi kriteriji, na primer gospodarska odvisnost določenega območja, geografski pogoji, proces germanizacije, ki naj bi potekal skozi desetletja in ga je treba nevtralizirati. Gre za mešanico kriterijev, ki pa so vodili te ekspertne skupine v neke maksimalistične zahteve, za katere se je v realnem svetu izkazalo, da jih bo zelo težko uresničiti.


Konec oktobra 1918 se začnejo prvi boji za Koroško. Slovenska stran osvoji ozemlje. Zanimivo je, da že decembra, torej le dober mesec kasneje, v slovenski prestolnici poteka ljubljanska konferenca, na kateri je avstrijska stran pripravljena na določene koncesije. Slovenski strani bi prepustili sodne okraje Pliberk, Dobrla vas Železna Kapla in morebiti tudi Borovlje. Je bila slovenska stran preveč pohlepna, ker ni sprejela te ponudbe?


Poglavje, ki govori o tej ljubljanski konferenci od 9. do 12. decembra 1918, sem nalašč poimenoval »zamujena priložnost«. Kajti dejstvo je, da je bil to zadnji poskus, da se celovška in ljubljanska politična elita med sabo dogovorita za razmejitev, ne da bi se čakalo na odločitev pariške mirovne konference, ki se je bližala. V tem kontekstu je treba reči, da so bili koroški pogajalci, ki so bili del avstrijske delegacije, šlo je namreč za pogajanja med avstrijsko in slovensko stranjo, bili pripravljeni v teh razmejitvenih pogovorih na določene koncesije, torej za Dobrlo vas, Železno Kaplo, Pliberk, morda tudi Borovlje. Vendar, in tega se je treba jasno zavedati, zahteve, ki jih ima takrat uradna slovenska politika, so precej večje od tega, kar je koroška vladna stran pripravljena ponuditi. Z današnjega vidika je to ponudbo seveda lahko oceniti kot kompromisni predlog, ki ga je slovenska stran morda prehitro zavrnila. Če pa se postavimo v kožo takratnih slovenskih pogajalcev, kot je bil Janko Brejc, nekdanji voditelj koroških Slovencev in kasnejši predsednik Deželne vlade za Slovenijo, pa lahko iz njihovih zapisov in spominov ugotovimo, da si takšnega kompromisa nihče ni upal podpisati. To pa zato ne, ker so bila pričakovanja slovenske politike postavljena tako visoko, da bi podpis takšnega kompromisa pomenil malodane veleizdajo.


Na bojišču se vrstijo izvršena dejstva, zlasti na Štajerskem, kjer general Rudolf Maister zasede Maribor. Zanimivo, da sta že novembra 1918 Maister in poveljnik graške komande, podpolkovnik Rudolf Passy podpisala dogovor o demarkacijski črti, ki bi bila na Štajerskem in še posebej na Koroškem izjemno ugodna za slovensko stran –slovenska stran bi zasedla na primer Grebinj, Krnski grad za Celovcem in celo Šmohor na Zilji. Nemška Avstrija se je zaradi tega dogovora pritožila, Ljubljana je Maistra okarala. Je to še en dokaz več za trditve, da naj bi bila Ljubljana skrajno obotavljiva in da ni podpirala vojaških akcij na terenu?


Spet se moramo postaviti v tisti čas in poskušati razumeti, zakaj ta obotavljivost. Bila je posledica občutkov slovenskih politikov, ki so imeli takrat odločilno besedo. Po eni strani je tu res bila ogromna grožnja italijanske diplomacije in tudi vojske, ki je zasedala kraj za krajem slovenskega etničnega ozemlja v skladu z Londonskim paktom. To je bilo izjemno breme na plečih slovenske politike. Po drugi strani pa je bilo precej naivnih pričakovanj. Predstava slovenskih politikov je, da so sedaj del Kraljevine SHS, katere jedro je Kraljevina Srbija, ki velja za zavezniško državo zmagovitih velesil in kot taki bodo imeli na pariški mirovni konferenci privilegiran status, ki jim bo omogočal, da delujejo kot zmagovalci. S tega vidika so zahteve postavljene precej maksimalistično in je vtis, da slovenska politika čaka, da bo Antanta, torej zmagovite velesile, enostavno na pladnju prinesla v imenu slovenskega sobivanja s Kraljevino Srbijo v Kraljevini SHS tudi uresničene narodne zahteve na Koroškem in Štajerskem. Vemo, da se potem zadeve razpletejo drugače, pri čemer bi pa poudaril, kar sledi tudi iz uvoda moje knjige: vse teze o tem, da bi neka politika izvršenih dejstev z agresivnimi vojaškimi dejanji avtomatično pomenila tudi že diplomatsko priznanje določenih osvojitev, ne držijo. Velesile so se odločale arbitrarno, od primera do primera, od regije do regije, od mejnega sektorja do mejnega sektorja. Tipičen dokaz za to je ravnanje velesil v primeru možnega plebiscita na Štajerskem. Mi smo tradicionalno fokusirani na zgodovinska pričakovanja v zvezi s plebiscitom na Koroškem, manj pa vemo o tem, da je praktično še nekaj dni pred podpisom Senžermenske pogodbe obstajala realna možnost, da pride tudi do razpisa referenduma za Maribor. Če bi uspelo italijanski diplomaciji, da ta referendum uveljavi, bi potekal po enakih kriterijih in v istem času kakor koroški plebiscit. Sedaj pa si predstavljajte, kakšen bi moral biti takrat angažma slovenske politike, če bi imela dve fronti, dva plebiscita, pri katerih ima na drugi strani vendarle relativno samozavestno avstrijsko politiko, predvsem na Koroškem, nekoliko manj na Štajerskem. S tega vidika je treba ugotoviti, da ni bilo samoumevno, da bo samo na podlagi Maistrovih uspehov, ki so bili evidentni in so slovenski strani dali precej samozavesti v pogajanjih, zasedba tega ozemlja že zadostovala za mednarodno priznanje. Toda brez prizadevanj slovenske diplomacije, ki jo je v okviru jugoslovanske delegacije vodil Ivan Žolger, ter brez podpore francoske diplomacije, ki je dolgo podpirala jugoslovanske zahteve, bi verjetno referendum po koroškem vzoru doletel tudi Maribor.


Ameriški podpolkovnik Sherman Miles je s svojo komisijo prepotoval Koroško in Štajersko, da bi ugotovil narodnostni položaj, kako so ljudje usmerjeni. V knjigi ugotavljate, da je avstrijska stran s svojimi diplomatskimi spretnostmi znala dosti bolj izkoristiti Milesovo komisijo v svojo korist kakor slovenska stran.


Izhodiščno dognanje v zvezi z Milesovo arbitražo je, da je šlo v tem primeru za pomanjkanje izkušenj slovenske politike v tovrstnih mednarodnih zapletih. Po drugi strani je šlo za avstrijsko izkušenost, ki se je manifestirala v spretni diplomaciji, ta pa je na koncu pripeljala do tega, da so Slovenci bili prisiljeni podpisati Graško pogodbo, ki je določala Milesovo arbitražo, in uokviriti slovenske narodne zahteve v odločanje ene od velesil. Ta odločitev ni bila plod uradne ameriške zunanje politike, ampak improvizacije, ki si jo je privoščil podpolkovnik Sherman Miles skupaj s svojim šefom na Dunaju Archibaldom Caryjem Coolidgeom. Skupaj sta se odločila za nekakšno fact finding mission, ki je na koncu opredelila stanje na terenu v nasprotju s slovenskimi narodnimi pričakovanji. To posebej poudarjam zato, ker je potem zaradi pritiska jugoslovanske, predvsem pa francoske diplomacije Milesovo poročilo uradno pristalo v predalu. Formalno ni bilo priznano. Ampak kaj, ko je ameriški predsednik Wilson neformalno še naprej prisegal na vse ključne ugotovitve iz Milesove arbitraže. Odločitev za razmejitev na Karavankah je ključni del njegovega poročila. Celo več: če bi odločal Miles, bi enostavno odredil razmejitev brez plebiscita in določil, da je Koroška severno od Karavank avstrijska. Tako da je bila potem celo koncesija jugoslovanski strani, ko so se velesile odločile za plebiscit za to območje. Ampak tudi ta koncesija se je zdela večini slovenskih politikov takrat škodljiva, kajti vsi, ki so dobro poznali koroške razmere, so bili prepričani, da so možnosti za slovenski uspeh na plebiscitu relativno majhne.


Predvsem zaradi germanizacije, ki je na Koroškem trajala že več desetletij?


Veliko vodilnih slovenskih politikov je slabo poznalo razmere izven Vojvodine Kranjske. Tisti pa, ki so bili že pred prvo svetovno vojno vpeti v koroško politiko, kot je bil recimo Janko Brejc, so seveda dobro poznali razmere na terenu. Vedeli so, da je bila koroška deželna vladna politika že od druge polovice 19. stoletja izjemno agresivna do slovenskih narodnih zahtev in da je slovenska politika na Koroškem bila vseskozi v defenzivi. Niti v času največjega vzpona Vseslovenske ljudske stranke, ko je bila slovenska narodna politika v očitni ofenzivi, ni uspelo slovenskim voditeljem na Koroškem preobrniti tega toka, ki se je kazal seveda tudi v demografskem upadu.


Kako to, da so se Slovenci na Štajerskem znali bolj upreti germanizacijskim pritiskom? Tudi Štajerska je bila dežela dveh narodov, s tako imenovanim trdnjavskim trikotnikom, Mariborom, Celjem in Ptujem, so bila tri močna nemška mesta v sicer slovenskem okolju.


Treba se je zavedati, da je Spodnja Štajerska že pred prvo svetovno vojno tudi po zaslugi avstrijske upravne politike obstajala kot specifična enota. Tudi v pogajanjih za državnozborsko volilno reformo leta 1906 se je ob uvedbi splošne in enake volilne pravice upoštevalo, da je Spodnja Štajerska pretežno etnično slovenska. Poseben primer je seveda omenjeni »trdnjavski trikotnik« Maribor, Celje in Ptuj, vendarle se z dunajske perspektive spodnještajersko območje vendarle šteje večinoma kot slovensko, vsaj kar zadeva podeželje. Temu primerno je tudi slovenska politika tam lahko bolj samozavestna. Pogoji za slovensko politiko so na Spodnjem Štajerskem precej bolj ugodni kot na južnem Koroškem. V primerjavi s Štajersko se zdi, kot da se je tam čas ustavil in da nemški nacionalizem hitreje napreduje ne glede na krepitev slovenskega narodnega gibanja. Ne samo v koroških mestih in trgih, tudi na podeželju so nemški nacionalci uspešnejši. To postane očitno zlasti pri zadnji državnozborski volilni reformi, ko Slovenci uspejo, in to z velikimi mukami, izboriti na Koroškem komaj en državnozborski mandat, pa še ta je na volitvah precej ogrožen in ni samoumeven. Imamo zelo diferencirano sliko – bolj samozavestne, močnejše štajerske komponente slovenske narodne politike, na drugi strani pa na Koroškem politiko, ki je bolj pasivna, defenzivna in v veliki meri pod pritiskom gospodarskih dejavnikov, kjer je organizacijska moč na nemškonacionalni strani. Tudi jugoslovanska ideja ni zadosten mobilizacijski faktor, medtem ko nemški nacionalci uspešno igrajo na karto potrebe po ohranitvi »deželnega miru«. Ne nazadnje se to potem pokaže tudi v sami plebiscitni kampanji.


Bojan Wakounig



want more details?

Fill in your details and we'll be in touch