Huda ura – Pogovor z Wernerjem Koroschitzem

»Menim tudi, da je skrajni čas, da se koroška deželna vlada oprosti za zločine in nasilno politiko, ki so jo po letu 1945 uganjali.« Na Koroškem ob 100-letnici plebiscita obstaja možnost kritičnega ukvarjanja z lastno zgodovino, z imanentnim nacionalizmom ter z manjšinskim položajem. Država pa raje za vsako hišo, ki za 10. oktober obesi koroško zastavo, obljubja subvencijo v višini do 30 evrov.

Zgodovinar in pastir Werner Koroschitz je avtor številnih knjig (med drugim »Ein gerechter Nazi: Oskar Kraus«) kot tudi avtor zgodovinske razstave. Med drugim je sodeloval pri projektu »Vermessungsamt/ Meritev« v Šentjakobu. Pogovarjala sva se o zgodovini, uporu in 10. oktobru. 


Skupaj z Alexandro Schmidt ste napisali knjigo »Im Besten Einvernehmen – Antisemitismus und NS-Judenpolitik im Bezirk Villach«. Katere so posebne značilnosti antisemitizma v teh krajih?


Werner Koroschitz: Važna točka pri tem delu je bila prikaz neusmiljenega izživljanja nad prebivalci okraja Beljak – kot povsod drugod v nemškem rajhu. Niso bili nekakšni Nemci, ki so vdrli na Koroško in potem preganjali Jude in Judinje, to so bili storilci med nami. Potem so se vsi delali nedolžne, kot da nihče ne bi bil zraven. To se je dobro videlo v sodstvu ob restitucijskih procesih po letu 1945. Zatajili so udeležbo pri novembrskih pogromih, za katere vemo, da so Korošci zelo natančno vse zabeležili. Tudi pri prilaščanju judovske lastnine je vsaka stvar podrobno našteta. Naslov knjige in razstave, ki je obenem nastala, se nanaša na to standardno parolo, ki so jo uporabljali, če so po letu 1945 govorili o razlastitvi premoženja ali hiš ali stanovanj judovskega prebivalstva. Ljudje so izjavljali, da so si npr. hišo prilastili v najlepšem soglasju z oškodovanim Judom. To je bilo res perfidno.


V Beljaku bodo letos poleg imen cest namestili 16 informacijskih tablic, nanašajočih se na osebe, ki so bile aktivni nacionalsocialisti. (npr. nacionalsocialistični ideolog Ottokar Kernstock). Kako se lahko kritično ravna s takšnimi sledmi nacionalsocializma, ki še vedno označujejo zgodovinsko sliko nekega mesta?


Pogosto ljudje ne vedo, da so šele v 1970/80 letih poimenovali ceste po nacionalsocialistih, aktivnih na področjih umetnosti, kulture, psevdoznanosti itd. V tem primeru govorim o nacionalsocialistih – moških, ker so te ceste poimenovane po njih. Nasplošno je le šest odstotkov cest poimenovanih po ženskah. Mesto Beljak se je torej odločilo, da bo dodalo te informacijske tablice. Mislim, da je to dober prvi korak. Toda menim, da bi dolgoročno bilo treba ceste preimenovati. Trenutno je tako, da se lahko ceste že sedaj preimenuje, ampak samo, če se mejaši strinjajo. Poznam primer, pri katerem so se mejaši zaradi informacijskih tablic že javili v pisarni za preimenovanje.


Kako ocenjujete dolgotrajno propagiran mit o »žrtvi« Avstriji ter tajitev dejstva, da sta tudi država in prebivalstvo bila storilca?

To se mi zdi res odvratno, ker so se vsa grozodejstva ter preganjanja zgodila Judom, koroškim Slovencem, žrtvam evtanazije itd. Kot rečeno, storilci so bili člani avstrijske družbe. Potem pa se je država predstavila kot žrtev. Na ta način so se ognili obdelovanja lastne zgodovine. Tako delajo še danes. Če je govor o tem, da je potrebna odškodnina za Sinte ali koroške Slovence, potem takoj dobimo odgovor, da se potrebuje tudi odškodnina za ženske, ki so po koncu druge svetovne vojne pomagale pri obnovi, pri kateri je bilo tudi mnogo nacionalsocialistk in žrtev bombnih napadov. To je strategija za ohranjanje narativa o »žrtvi Avstriji«.


Oborožen upor koroških Slovencev je bil bistven element za ponovno ustanovitev Republike in za državno pogodbo. Kakšen je po vaše odnos države in družbe do tega dejstva?

Koroško-slovenski upor je bil na celotnih nemških tleh največji. Po letu 1945 so mnogi politiki le priznali upornike iz socialističnih in katoliških krogov. To je bil upor, ki so ga poudarjali, o kateren se je govorilo. Do danes masivno diskreditirajo ta upor. In noben politik nima pozitivnega mnenja o njem. Nasprotno! Na trg pred celovško stolnico so postavili spomenik proti partizanskemu uporu.


Menite, da vlada med slovensko manjšino in večinskim prebivalstvom na Koroškem dobro vzdušje?


Ker to traja že desetletja, menim, da ravno ni kakega dobrega vzdušja med slovensko manjšino in večinskim prebivalstvom na Koroškem. Zdaj, ko se je slovensko manjšino skoraj likvidiralo, je enostavno reči, da se vsi dobro razumejo. Po letu 1945 so storili vse, da bi koroška slovenska kultura in jezik izginila. Menim tudi, da je skrajni čas, da se koroška deželna vlada opraviči za zločine in nasilno politiko, ki jo je uganjala po letu 1945. Tu mislim na ljudi, ki so rojeni okoli 1950/60, in na silno sovraštvo, s katerim so se morali soočati. Mislim na pripovedi, ki sem jih slišal, v katerih se otroci med seboj pogovarjajo po slovensko in na katere potem odrasli vpijejo, češ naj govorijo nemško, jih celo oklofutajo ali pa jih voznik avtobusa nažene ven.


Zadnji mesec so študentski klubi (KSŠŠD, KSŠŠK in KSŠŠG) demonstrirali proti nacionalističnemu praznovanju obletnice plebiscita ter za realizacijo manjšinskih pravic. Reakcije v spletu in v realnosti so bile polne izjav kot »horuck, übern Loibl« do indirektne grožnje s smrtjo. Kakšni mehanizmi delujejo v takšnih primerih?

V bistvu me to ne preseneča, saj so to stari slogani. V bistvu je nemogoče sprožiti proces sprave, če se en partner ideološko ni spremenil. Poglejte Heimatdienst, tam se je sovražna slika spremenila.
To mišljenje, da je avtohtona slovenska manjšina »tuja« v deželi, je rezultat 100-letnega konsekventnega nemško-nacionalnega in nacionalsocialističnega dela. Po vsem svetu postanejo manjšinci »tujci« v lastni deželi. S tem se dela politiko. Na Koroškem so imeli najbolj absurdne izgovore, zakaj naj npr. ne postavijo dvojezičnih krajevnih napisov. Alpsko društvo je reklo, da bi dvojezične table »zmedle« goste. Vse možne strategije pridejo prav, da bi uničili jezik in kulturo. Ko manjšine ne bo več, bodo v muzeje postavili relikte in pripovedali bodo, kako je bilo nekoč na Koroškem.


V sklopu svojega dela v knjigi »Ein korrekter Nazi – Oskar Kraus: NS-Oberbürgermeister von Villach- Kärntner Erinnerungsk(r)ämpfe« ste se ukvarjali tudi s koroškim deželnim praznikom. Letos obhajamo 100 let plebiscita. Kako ocenjujete letošnje praznovanje 10. oktobra?

Lokalni Abwehrkämpferbund je na kolesarski stezi ob Dravi pri jezeru Silbersee Oskarju Krausu postavil spomenik. Za 10. oktober nameravamo tam dodati opombo o tem, kdo je bil Oskar Kraus. Od leta 1938 do leta 1945 je bil nacistični župan Beljaka.
Odkar spet živim na Koroškem, za 10. oktober namenoma nikoli nisem v deželi. Zaradi mene bi ta pranzi lahko kar črtali. Spomnim se, kako je bilo, ko sem bil dijak. Stranki FPÖ in BZÖ sta izdali direktive, kako se naj praznuje 10. oktober. Ti so vedno šli v zelo nacionalistično smer in poudarjali nasprotja. Od politične desnice in večinskega prebivalstva se vedno spet sliši, da naj bi tudi koroški Slovenci bili pripravljeni sodelovati in praznovati. Ja, kje pa smo? V Beljaku je mestni svetnik SPÖ hotel poimenovati nogometni stadion po nogometašu, ki je leta 1938 sodeloval pri novembrskih pogromih. Opozoril sem ga na to. On pa je odvrnil: »No, judovska vera živi od odpuščanja. Moraš znati tudi odpuščati.« Bil sem čisto osupel. Delam na gornjem Koroškem in tukaj živi pripoved o junaškem branbovskem boju, kar vedno znova poudarja tudi SPÖ. Na otvoritveni slovesnosti pred ukrepi zaradi korona virusa je Claudia Fräss-Ehrfeld imela govor o zgodovini mesta Celovca ne da bi omenila letnici 1938 in 1945. Povabili so ljudi, ki ustrezajo tem narativu. Uganka mi je, zakaj pristaši SPÖ tako ravnajo.


Že dolgo sodelujete z raznimi slovenskimi društvi. Zadnje leto ste v Šentjakobu delali na projektu »Vermessungsamt/Meritev«. Kako ste se približali tej temi?

Slučajno sem nekje bral, da je nek antropolog v Rožu izmeril 3200 oseb. Naročil sem podlage pri antropološkem inštitutu na Dunaju. Projekta smo se torej lotili z znanci, ki so aktivni pri kulturnem društvu v Rožu,. Dolgo sem študiral etnologijo, zato je bil projekt zame poseben izziv. Znano je bilo, da so ta rasistična raziskovanja obstajala, toda skoraj nihče ni vedel, da je največja raziskava potekala prav na koroško-slovenskem območju.


V zelo problematičnih razmerah so na dan prišla mnoga znanstvena spoznanja, posebno za časa nacionalsocializma. Je znanje orodje, ki se lahko giblje izven konteksta?

To delajo pozitivisti. Koroška zgodovinska znanstvenost je pozitivistična. Pogosto znastveniki niti niso zmožni spraviti najdbe v večji kontekst. Kontekstualizacija je zelo pomembna. Vedeti moramo, kako smo prišli do spoznanj. Sploh na področju anatomije so v času nacionalsocializma opravljali veliko poskusov na ljudeh. Na primer fanatično so raziskovali anatomijo in vedenje dvojčkov.
Menim, da se lahko zato vse, kar se je tedaj v antropologiji raziskovalo, črta. Ko sem raziskoval za projekt Meritev, sem predelal vse te številke in podatke o opravljenih meritvah. Tedaj me je nekdo vprašal, če jih bom analiziral in ovrednotil. Tu sem se moral zares zasmejati, kajti tisti podatki so res zanič.


Zadnje leto ste v Mölltalu ustanovili tematsko pot o rudarstvu in planšarstvu »Drunter und Drüber«. Niste samo zgodovinar, ampak tudi pastir. Kaj vas pri tem delu navdušuje?


Leta 1993 sem bil prvič eno sezono na planini. Nekako slučajno sem se znašel tam. Letos je bilo ogromno dela. Vesel sem, da so me kmeti, planšarji ter lovci tako dobro sprejeli. Zame je tam najvažnejše socialno okolje. Je nekakšna relativizacija lastnega dela, ker se na planini ukvarjamo s čisto drugimi zadevami. Seveda se lahko tudi pogovarjamo o zgodovini, ampak osrednje teme za nas so vreme, hrana za živali, košnja in sušenje sena. Na planini se potopiš v drug svet.


Ana Grilc

want more details?

Fill in your details and we'll be in touch