Veliki Waldheimov valček

»Vzamemo na znanje, da ni on bil pri SA, temveč le njegov konj.« Te besede je izrekel kancler Fred Sinowatz leta 1986 v sklopu afere Waldheim. Afera Waldheim je bila mednarodna debata okoli udeležbe bivšega generalnega sekretarja ZN in zatem predsednika republike Avstrije Kurta Waldheima pri vojnih zločinih v času nacionalsocializma.
Filmska režiserka in pisateljica Ruth Beckermann se je v svojem novem filmu »Waldheims Walzer« lotila rekonstrukcije dogajanj do izvolitve Waldheima za predsednika republike. Dokumentarec je prejel nagrado »Glashütte-Original-Dokumentarfilmpreis« za najboljši dokumentarec. Pogovor o filmih, avstrijski NS-zgodovini in manjšinskem položaju.


Pogovor z režiserko Ruth Beckermann o njenem odmevnem dokumentarcu


Vaš novi film »Waldheims Walzer« se ukvarja z dogajanji do izvolitve Kurta Waldheima za predsednika republike leta 1986. V filmu nastopate kot režiserka ter kot akterka. Kako ste se pribrižali tej tematiki?


Film sem naredila okoli 30 let po aferi Waldheim. V bistvu sploh nisem nameravala narediti filma o tej tematiki. Tedaj sem sicer snemala, ampak bila sem v prvi vrsti aktivistka proti Waldheimu. Razlog za snemanje je bil, da sem hotela dokumentirati to zadevo z naše strani. Šele veliko pozneje sem slučajno spet naletela na ta material in si ga z mlado osebo ogledala. Ta me je potem spodbujala, da iz tega naredim film, ker se ji je material zdel tako zanimiv. Tako sem se spet začela baviti s to zgodbo. Mene pa je ob tem posebej zanimal mednarodni kontekst. Poznala sem lastni material in tudi, kaj se je takrat v Avstriji na televiziji kazalo. Zame pa je to bila tudi priložnost, da pobrskam po internacionalnih arhivih ter si ogledam različne perspektive na afero.


Film je izšel leta 2018. Zakaj ustvarja afera Waldheim še vedno toliko zanimanja med najrazličnejšimi starostnimi skupinami?


Ob začetku del na filmu nisem pričakovala, da bo mednarodno uspešen, oziroma, da bo toliko zanimanja zanj. Mislila sem, da bo to film, ki bo specifičen za Avstrijo. Toda, ko je bil končan, je bil že Trump predsednik ZDA, Viktor Orbán premier Madžarske in v Avstriji sta bila na vladi Kurz in Strache. V več državah je torej obstajala neka posebna politična situacija. Zaradi tega sta »Waldheims Walzer« in afera, ki jo obdela, postala spet posebej aktualna. V različnih državah se je preko filma tudi hitro začelo diskutirati o aktualni situaciji. Tudi v Avstriji je bilo tako. Ko je film potekal v kinu, si ga je ogledalo mnogo mladine. Mladina se je posebej zanimala za strategije naših protestov. Film pokaže, da je možno protestirati, čeprav smo takrat v bistvu »izgubili«, ker je Waldheim volitve dobil. Zmagali pa smo v tem, da je po aferi prišlo do intenzivne diskusije glede avstrijske drže do lastne zgodovine.


Kaj je tipično avstrijski element filma?


Tipično avstrijski element je tisto izmuznjenje. To se danes spet dobro vidi, ko mediji s soglašanjem prebivalstva, ki jih konzumira, oprostijo Stracheja. Pride do obrnitve položajev storilca in žrtve. Ta mehanizem se je tudi v aferi Waldheim močno pokazal. V hipu so tedaj Svetovni judovski kongres (World Jewish Congress) in Američani in Američanke bili storilci. »Ubogi« Waldheim pa je bila žrtev. Spet danes pa iščejo domnevno nečakinjo ruskwga oligarha in povabijo Stracheja k seriozni diskusiji v ORF. Afera Ibiza je bila škandal. Učinkujejo pa isti mehanizmi kot pri Waldheimu: obrnitev pozicij in ščitenje »lastnih ljudi«. V politiku spoznajo »enega od naših«. Z Waldheimom se je vojna generacija močno identificirala. Prišlo je do patriotične solidarizacije z njim. Danes se pa spet dogaja isto. Očitno je Strache tipičen Avstrijec.


V Avstriji so dolgo propagirali naracijo o »Avstriji kot prvi žrtvi Hitlerja«. Kako ocenjujete obdelavo lastne nacionalsocialistične zgodovine s strani Avstrije?


Mislim, da je bila afera Walheim v tem kontekstu prelomnica. Prej je prišlo do mnogih oprostilnih sodb, kot npr. pri Franzu Muru, ki je bil eden glavnih odgovornih za usmrtitve Judov in Judinj v Vilni. Leta 1963 ga je porotno sodišče oprostilo obtožbe. Do srede 1980. let se je Avstrija pred svetom uspešno pretvarjala kot prva žrtev Hitlerja. Šele leta 1991 je potem zvezni kancler Vranitzky priznal sokrivdo Avstrije. Od tedaj naprej se je mnogo zgodilo. Obdelava zgodovine, nekaj restitucije itd.


V teku filma se vedno bolj prikaže antisemitska naracija Avstrije, ki agitira proti Svetovnemu judovskemu kongresu. Sami ste objavljali k temam judovsko življenje in antisemitizem. Kakšni mehanizmi se pri takšni naraciji aktivirajo?


V bistvu je to klasičen mehanizem grešnega kozla. V sklopu afere Waldheim je bil ta močno antisemtisko konontiran. Kasneje se je potem obrnil proti t. i. »Ausländerjem« (tujcem in tujkam), torej proti ljudem z migracijsko biografijo. V bistvu gre vedno za to nasprotje »mi« in »oni«. Kurz je zdaj v času koronapandemije tudi vedno govoril o »Avstrijcih in Avstrijkah« in ne o ljudjeh, ki živijo v Avstriji. Virusu pa je precej vseeno, ali ima nekdo državljanstvo. S takšnimi naracijami se seveda lahko tudi dobi volitve. To je takrat uspelo ÖVP, kasneje tudi FPÖ.


Ali vidite paralele med tipi politikov, kot sta bila Waldheim in npr. Haider?


Seveda obstaja tu neka povezava. Mislim pa, da je razlika, da Waldheim ni bil nacist, Haider pa že, čeprav se je kasneje rodil. 1986, po izvolitvi Waldheima, je Haider več ali manj s pučom prevzel FPÖ. Haider sam Waldheima ni podpiral, ker je menil, da je Waldheim strahopeten. V sklopu mojega dela na knjigi »Unzugehörig – Österreicher und Juden nach 1945« sem napravila intervju s Haiderjem. Rekel je, da je Avstrija zgubila vojno. FPÖ torej ni zastopala mita o Avstriji kot žrtvi, ker so bili člani in članice ponosni na to, da so bili nacisti. Torej ni direktne povezave, ampak vsekakor obstaja.


V vaši filmski trilogiji (»Wien retour«, »Die papiernerne Brücke«, »Nach Jerusalem«) ste se ukvarjali z judovsko identiteto. Kaj predstavlja tisto na medkulturni ravni?


Trilogijo sem delala od začetka 1980. let naprej do leta 1990. Tedaj je bilo zame zelo važno se baviti s to temo, ker je bila tabu. Ker je Avstrija bila prva žrtev, Judje in Judinje niso mogli biti žrtve. Čigava žrtev pa naj bi bili? Danes ne moremo govoriti o eni judovski identiteti, ker so Judi in Judinje, če ne živijo v Izraelu, diaspora v različnih državah. Judi in Judinje v Georgiji imajo drugo kulturo kot Judi in Judinje v Avstriji. Tudi glede vere obstajajo velike razlike med sefardskimi, arabskimi in aškaziskimi Judi. Ampak osnovna tematika vere, torej navezanost na Tora, stari testament in različne komentarje ter knjige, je seveda povsod prisotna. Vera je gotovo del identitete. Sicer pa se nekateri ljudje bolj sklicujejo na kulturo in tradicijo, v Avstriji pogosto na tradicijo pisateljev in pisateljic, kot so Schnitzler ali Freud. V stvaritvih teh ljudi ni nujno čutiti porekla vere, zagotovo pa manjšinsko pozicijo. Obstaja torej mnogo različnih možnosti za interpretacijo judovske identitete. Zame osebno pa je gotovo preganjanje v času nacionalsocializma važen element.


Kaj predstavlja manjšinski položaj in kaj so njegove različne kvalitete?


Slabost manjšinskega položaja so npr. napadi s strani večine. Prednost je, da imaš kritičen vidik na večino. Meni se zdi manjšinska pozicija zanimivejša. Drugače se definiraš. Ta pozicija zunaj kroga povezuje vse manjšine. Menim pa, da je važno, da ne postaneš le predstavnik ali predstavnica neke skupine. Tudi oz. posebno do lastne skupine moraš zavzemati kritično stališče. Manjšine se pogosto poskušajo predstaviti kot enota. Toda to je iluzija, kajti v vsaki manjšini obstaja mnogo različnih skupin in mnenj. Tudi tukaj moraš najti svojo lastno pozicijo.


V vašem filmu »Jenseits des Krieges« ste se ukvarjali z mitom »poštene« nemške oborožene sile. Kako ste doživljali obdelavo s strani storilcev?


Z današnjega vidika je presenetljivo, da se je ta mit držal vse do leta 1995 in do razstav o zločinih nemške oborožene sile v NS-času. Sploh se ni razmišljalo o tem, da je že to dovolj grozno. Šele preko razstav se je nemško oboroženo silo natančneje ogledalo. Tudi zame je bil to tedaj šok. Ko si si ogledal to razstavo, si spet enkrat imel občutek, da živiš med morilci. Zame je bilo zelo zanimivo delati intervjuje z nekdanjimi vojaki. Tedaj je mnogo mladih filmarjev in filmark delalo filme o skupinah žrtev. Pogosto sem vprašala, zakaj se ne bavijo z lastnimi starši. Ampak identifikacija s storilcem ni tako prijetna. Ko sem se jaz dela lotila, je bilo zame posebno zanimivo, kako različni so ljudje. Samo, ker je nekdo levičar ali katoličan, to ne pomeni, da ni bil nacist. Tudi kako nekdo lahko preko različnih srečnih okoliščin ostane pošten. Kompleksnost človeške narave je zame pri teh pogovorih zelo močno izstopala zame. Svet ni črno-bel. Med obema poloma obstaja nešteto odtenkov sive.


V eksperimentalnem igranem filmu »Die Geträumten« si igralec in igralka prebereta pisma Paula Celana in Ingeborg Bachmann. On je bil judovskega porekla, ona Avstrijka. Kakšne problematike se izluščijo iz različnih izvorov?


Tu preidemo v zelo privatno in tragično. Bachmann je izvirala iz družine storilcev in storilk. Ona je šla zelo daleč v svojem poskusu, razumeti Celana. Njegove rane pa so bile očitno tako globoke, da se nikoli ni počutil dovolj razumljen. Tu se tudi križa tematika žrtev-storilec oz. žrtev-storilka s tematiko ženska-moški. V tem sklopu jo je on vedno znova ranil. Bil je ljubosumen in ji ni zaupal. Oba pa sta bila zelo občutljiva in sta kljub vsemu imela posebno, globoko zvezo.


V video-inštalaciji »Missing image« ste dopolnili spomenik Alfreda Hrdlicke s pozicijo storilcev in storilk. Kako to spremeni učinek spomenika?


Ta projekt mi je bil zelo važen, ker mi spomenik nikoli ni bil všeč. Nekoč smo se šalili, da ga bomo ugrabili. Video smejočih se Avstrijcev in Avstrijk sem videla pri neki prireditvi v muzeju filma. Takoj sem vedela, kaj hočem z njim storiti. Preko te slike publike, ki stoji okoli kamnatega, tla počiščujočega Juda, se tudi pokaže realnost tedajšnje situacije. To čiščenje tal je obstajalo samo na Dunaju. To je bila posebna dunajska grozota, ki ni bila ukazana, ampak ustvarjena za zabavo prebivalstva.


V vašemu delu se pogosto bavite z aktivizmom. Ali je dokumentarec umetnostni aktivizem?


Film je lahko vse. Vse je politično, tudi to, česar ne pokažeš. Toda ni treba, da je izrazito političen ali aktivističen. Poznati moraš pozicijo, iz katere ustvarjaš. Vsako delo je subjektivno. Objektivnost je laž in iluzija. Lahko pokažeš več stališč, ampak vedno obstaja avtorstvo. .


Ana Grilc

want more details?

Fill in your details and we'll be in touch