Bistveno je, da ostane človek zvest sam sebi

V novi vladi Republike Slovenije marca je sociologinja in zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch, rojena 1977, bila imenovana za ministrico in poverjena z vodenjem Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Helena Jaklitsch je leta 2002 diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 2009 na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani magistrirala, leta 2016 pa doktorirala s temo Slovensko begunsko šolstvo v taboriščih v Avstriji in Italiji od 1945 do 1950. 

Pogovor z ministrico Heleno Jaklitsch o slovenstvu, Evropi in časih korone


Gospa ministrica, nastop vašega mandata kot vodja Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je sovpadal s pandemijo, ki je hipoma preplavila planet. S kakšnimi nevšečnostmi ste se zaradi tega soočali ob nastopu funkcije?


Helena Jaklitsch: Najprej je bilo tisto presenečenje, ko nihče ni pričakoval, da je kaj takega sploh možno, da se svet ustavi. V teh okoliščinah sem tudi začela delo v Uradu. Sodelavcev prva dva meseca praktično nisem videla, saj so zaradi varnosti delali od doma. Še dobro, da sem jih večino poznala že od prej, tako da mi je bilo vseeno nekoliko lažje, ko smo se v tistih tednih »srečevali« predvsem prek elektronske pošte in telefonov. Na uradu smo bili le jaz, državni sekretar in kabinetno osebje. Prve tedne smo bili vsi tako vpeti v delo, povezanim s spopadanjem pandemije, da je mesec minil, preden je sploh bilo mogoče začeti vzpostavljati intenzivnejše stike z našimi Slovenci v zamejstvu, z njihovimi krovnimi organizacijami in društvi, in pa tudi s Slovenci po svetu. V tem času je bila v ospredju predvsem skrb glede mej.


Prve stike z zamejskimi Slovenci ste kot ministrica opravili preko novih medijev. Kako je potekalo spoznavanje »realnih sogovornikov tako rekoč v virtualnem svetu«?


Res je bil ta prvi stik, vzpostavljen prek zooma in skypa, malo drugačen, kot bi si ga človek želel, vendar vseeno ni bil tako nenavaden, saj se je dejansko delo vseh nas v tem času prestavilo v virtualni svet. Ni šlo drugače. A izkazalo se je, da je tudi tak način komunikacije lahko zelo učinkovit. Ni sicer tistega neposrednega osebnega stika, ki je bistven za vsak odnos, toda po drugi strani je njegova velika prednost, da odpadejo vse poti, dolge vožnje, ki jih je potrebno narediti, če se želimo srečati. Zdi se mi in o tem smo se tudi pogovarjali s sogovorniki, da bi tudi v prihodnje, ko bodo razmere spet normalne, poleg osebnih stikov in srečanj ohranili tudi ta način komuniciranja, ki pride prav še posebej za sprotno medsebojno obveščanje in reševanje tistih nujnih tekočih stvari, za katere je dobro, da se slišiš.
Vseeno pa so ti začetni pogovori nekoliko lažji, ker sem veliko svojih sogovornikov poznala že od prej. Praksa povezovanja prek sodobnih tehnologij pa bo vsekakor lahko v prihodnje intenzivirala stike tako s Slovenci v zamejstvu kot tudi s Slovenci po svetu, s katerimi doslej povezovanje ni bilo v taki meri prisotno.


Katerim skupnostim, organizacijam, vprašanjem in problematikam ste se medtem že lahko podrobneje posvečali oz. se o njih informirali? Kakšne želje so izrazili sogovorniki iz vrst koroških Slovencev?


Imela sem že pogovore s predstavniki vseh krovnih organizacij vseh štirih sosednih držav, s Korošci, Štajerci, Tržačani, Goričani, Slovenci na Hrvaškem, pa Slovenci na Madžarskem v Porabju. Z njimi smo se celo osebno srečali na meji, kar je bilo posebno doživetje. Naši Porabci so se velikodušno odločili, da v tej koronakrizi za rojake v Sloveniji sešijejo maske, te pa so nam jih potem osebno predali na slovenskomadžarski meji. Čez mejo zaradi možnosti karantene nismo smeli ne mi ne oni. Prek zooma sem se srečala s predstavniki organizacij na področju gospodarstva, prav tako s celotnim upravnim odborom Zedinjene Slovenije, krovne organizacije Slovencev v Argentini, in tudi s Slovenci v Avstraliji. Ves čas sem bila tudi v stiku z našimi predstavniki na veleposlaništvih oz. generalnih konzulatih. Najpogostejša tema razgovorov z vsemi predstavniki naših slovenskih manjšin so bile v tej krizi prav zaprte meje med državami. Tu moram posebej izpostaviti koroške Slovence, ki so bili zelo aktivni pri nagovarjanju avstrijskih oblasti, da bi odpravili omejitve. Zaradi zaprtih meja niso bili onemogočeni le gospodarski, temveč tudi tisti čisto osebni, družinski stiki, kar je povzročalo skrbi in stiske, ko npr. dedek in babica nista mogla videti vnuka, ki je prišel na svet v času korone.
V pogovorih s koroškimi Slovenci smo poleg omenjenega govorili predvsem o ohranjanju slovenščine, pri čemer je bil izpostavljen problem jasli in vrtcev. Če je bilo nekoč samoumevno učenje slovenščine znotraj družine, pa danes, ko dela tudi večina mater, ni več tako, saj gredo otroci zelo zgodaj v varstvo. Potrebno je torej narediti vse, da ima otrok tudi danes že od najnežnejših let možnost, da govori slovensko. Samo tako bo namreč slovenščino tudi res dobro znal. Spregovorili smo tudi o težavah, s katerimi se sooča Posojilnica, pa vprašanjih, povezanih s financiranjem medijev ter drugih točk, ki jih Avstrija še ni uresničila. Seveda se ni bilo mogoče izogniti vprašanjem, povezanih z letošnjo 100. letnico plebiscita in osrednjo prireditvijo.


Koroški Slovenci in druge avstrijske manjšine doživljamo letos 65-letnico ADP in člena 7. Republika Avstrija pri izpolnjevanju svojih dolžnosti nesporno zamuja. Kaj lahko Slovenija prispeva za premik s toge točke?


Seveda ima pomembno vlogo, ker je to bilateralna tema. Vsak sogovornik, ki prihaja iz Slovenije, to vprašanje zelo jasno izpostavi in je tako tudi prav, saj se Slovenija šteje za zaščitnico slovenske manjšine. Po 65 letih je res že skrajni čas, da Avstrija svoje zaveze do slovenske manjšine, ki jih je zapisala v pravni akt, tudi uresniči. Tudi sama bom v vseh pogovorih, ki jih bom imela z avstrijskimi politiki, ta vprašanja vedno odpirala. Pomembno je tudi, da se ADP ne gleda samo iz perspektive tistega leta, ko je bila podpisana, temveč bi jo bilo prav brati tudi z vidika današnjega časa.


Med nerešenimi točkami je tudi financiranje slovenskega tednika, ki ga doslej zagotavlja v največji meri Slovenija. Bo uspelo avstrijsko stran prepričati, da bo v prihodnje prevzela sorazmerni del financiranja Novic?


Upravičenost do te podpore prav tako izhaja iz ADP in bi morala biti nekaj samoumevnega. Glede uresničitve teh zavez, ki si jih je sedanja vlada zapisala v svoj vladni program, upam, da jih bodo resnično resno vzeli. Prepričana pa sem, da tudi Avstrija razume, kakšna blamaža bi bila, če bi se Novice zaradi neuresničitve teh zavez znašle v položaju, da bi prenehale izhajati.


Prizadevanja, da bo ostala naša lepa slovenščina živa, so tisto, kar bi naj bilo pri vseh naših dejavnostih v ospredju. Kako boste torej zastavili svoja težišča kot ministrica, ki je zadolžena predvsem tudi temu poslanstvu?


Zagotovo je prva skrb za ohranitev »te naše lepe slovenščine« na strani manjšine, vsake skupnosti, vsake družine in vsakega posameznika. Nič ne bi pomagali vsi ukrepi, ki bi jih Republika Slovenija sprejela uradno, če se tega jezika ne uporablja doma v družinah, če se ne uporablja v vsakodnevnem življenju. To je pač bistveno, da se jezik govori, da se ga uporablja. Ko sem bila povabljena na prireditev v Celovcu, sem pristala šele, ko mi je bilo zagotovljeno, da bo res vse dosledno dvojezično. Če sami ne poskrbimo za to, da damo veljavo slovenskemu jeziku, ne pomaga noben zunanji vzvod, nobena zunanja prisila. Ohranjanje slovenskega jezika v zamejstvu je torej bistveno in je nujna stvar, na tem sloni ali pade ves naš skupni slovenski narodni prostor. Kar pa mi lahko storimo, je, da se Slovenci, ki živimo na tej strani meje, zavedamo, da se ne konča vse na meji, ampak da Slovenci živijo tudi na Koroškem, Štajerskem in po drugih sosednjih državah. Naj postane samoumevno, da pozdravimo s slovenskim »dober dan«, ko stopimo v kakšno trgovino v Pliberku ali Velikovcu. Ali pa Čedadu.


Nam boste povedali še kaj osebi? Kakšne so bile vaše doslejšnje življenjske postaje? Bi želeli našim bralkam in bralcem kaj sporočiti?


Prihajam iz Novega mesta, sem Dolenjka. Mogoče za pojasnilo – večkrat me vprašajo od kod moj drugačen zapis priimka – po očetovi strani sem Kočevarka. Imam brata in sestro. Zelo rada berem, hodim v hribe, pa tudi morja se ne branim. Zadnjih 10, 15 let se posvečam spoznavanju življenja Slovencev po svetu, predvsem v povezavi s temi, ki so maja 1945 odšli in so potem tri, štiri leta preživeli v taboriščih, ki so bila na avstrijskem Koroškem in v Italiji. To, kar so tam naši Slovenci pokazali, nam bi moralo biti nam vsem v spodbudo! V neznosnih razmerah so vzpostavili res izjemno kulturno življenje, da o šolstvu sploh ne govorim. Ni primerjave v evropskem merilu. Pokazali so nam, da smo lahko resnično ponosni na to, česa smo kot slovenski narod zmožni ne glede na najslabše možne razmere. Bistveno, kar bi rada sporočila bralcem Novic, pa je nujnost, da človek ostane zvest sam sebi, svojemu narodu, svojim koreninam, svoji identiteti.


Kaj so vaše vizije za ves slovenski narod in njegove sosede v tem občasno tudi slišno neuglašenem evropskem orkestru?


Za slovenski narod si resnično želim, da bi vendarle zadihal s polnimi pljuči. Če pomislim, da smo toliko stoletij na vseh prepihih in tokovih zgodovine obstali in preživeli, potem je to nekaj, kar bi nas moralo tudi krepiti v prihodnje in nam dajati samozavest, ko stopamo v pogovore z vsemi drugimi državami in narodnimi skupnostmi. Kar pa se tiče vpetosti v evropski prostor: Evropa se mi zdi, kljub nekaterim upravičenim kritikam, dobra stvar. Skozi 2500 let naše zgodovine se je vendarle oblikovala v skupnost, od katere imamo lahko vsi korist. Če seveda vsi delamo za skupno dobro. A tudi za Evropo velja, da ne sme pozabiti svojih krščanskih korenin in svojih stoletnih vrednot. Če veš, kdo si, veš tudi, kaj hočeš in kam želiš priti. To pa zagotovo daje temelj za boljše sožitje, večjo blaginjo, pa tudi več solidarnosti in medsebojnega spoštovanja.


Emanuel Polanšek

want more details?

Fill in your details and we'll be in touch