Chutzpah – v pogovoru Hannah Lessing

Kot mladinka se je tepla z neonacisti in pogosto odnesla krvav nos. Judovsko identiteto je odkrila preko prijateljev, medtem ko njen oče »še za bar micvo vejetno ni bil v sinagogi«. Zrasla je ob zvokih »Sound of music« in danes redno potuje z Dunaja v ZDA. Hannah Lessing je generalna sekretarka nacionalnega fonda republike Avstrije za žrtve nacionalsocializma. Od leta 2001 naprej vodi splošni fond za odškodnino žrtev nacionalsocializma. Je reprezentantka Avstrije v internacionalnem komiteju Auschwitz-fundacije ter članica upravnega odbora Dokumentacijskega arhiva avstrijskega upora. Pogovor o judovski identiteti, restituciji in nacionalsocialistični zgodovini Avstrije.


Od leta 1995 naprej ste generalna sekretarka nacionalnega fonda republike Avstrije za žrtve nacionalsocializma. Kako je prišlo do ustanovitve fonda?


Fond je bil ustanovljen leta 1995. Avstrija se mnogo desetletij ni hotela ukvarjati s svojo zgodovino oz. se je delala, kot da bi bila prva žrtev nacionalsocializma. Preživeli Judje in Judinje ter ostale skupine žrtev smo imeli občutek, da je treba nekaj spremeniti. 1986 je tekla kampanja predvolilnega boja Kurta Waldheima, ki je hotel postati predsednik. Proti temu so se postavile skupine žrtev, zlasti »Jewish World Congress«. Waldheim je imel zgodovino, ki je v Avstriji ne moreš zanemariti. Nastala je diskusija. V poznih 1940. letih je sicer nastalo nekaj zakonov za restitucijo, ampak v resnici se država ni soočila z lastno zgodovino. To je mnogo povzročilo. Waldheim je bil sicer izvoljen, ampak leto 1988 je bilo razglašeno za spominsko leto. Naredilo se je simbolično gesto za žrtve, ki se jih je poznalo. Toda šele 1991 je Franz Vranitzky potem v avstrijskem parlamentu rekel, da je Avstrija soodgovorna, in je zavrnil trditev, da je Avstrija bila prva žrtev Hitlerja. Iz tega govora je nastal zakon, ki je bil leta 1995 končno sklenjen. Ustanovili so fond, ki se naj simbolično opraviči pri tistih, ki so bili zasledovani.


Zakaj ste pričeli z angažmajem in kaj vas je na poklicu zanimalo?


Iskreno rečeno, sem tem razvojem tedaj sicer sledila, ampak nisem jih nanašala nase. Moj oče je zbežal 1939 iz Avstrije v Palestino. Moja babica je bila umorjena v Auschwitzu. Moja prababica je v Theresienstadtu umrla od lakote. Ampak v družini se s to zgodovino nikoli nismo zares ukvarjali. Moja sestra me je klicala in mi je rekla, da se išče nekoga za fond in da je mislila name. Do danes sem moji sestri hvaležna, da ve, kakšna sem. Študirala sem ekonomijo, delala sem v banki, ampak v bistvu nisem bila zadovoljna. Hotela sem delati nekaj zame smiselnega in učinkovitega. Prijavila sem se pri takratnem predsedniku državnega zbora Heinzu Fischerju. Rekla sem mu, da hočem kot Judinja živeti v Avstriji, ne da se z mano ravna skrajno prijazno ali skrajno sovražno. Dobila sem mesto in skupno
s sedmimi drugimi ženami sem začela delati.
Delale smo na udejanjenju tega zakona, ki je obsegal komaj štiri strani. Važno nam je bilo, da vključimo vse skupine žrtev – tiste, ki so takrat že bile upoštevane, npr. člani in članice skupin Judov, Romov in Sintov, pa tiste, ki to še niso bile, kot npr. homoseksualne osebe, otroci iz Spiegelgrunda, dezerterji itd.


Tudi 2018 je bilo spominsko leto. Se je drža k vlogi Avstrije v času nacionalsocializma spremenila?


Če danes govorim z mladino, potem največkrat zastopajo stališče, da se je Avstrija tedaj napačno vedla. Obstajajo gotove generacije, katerih mnenja ne poskušam več spremeniti. Vedno bodo obstajali ljudje, ki se bodo videli kot del države, ki je bila »prva žrtev Hitlerja«. Obstajajo pa tudi ljudje, ki so bili dejansko žrtve. Ljudje, ki so bili zasledovani in se smejo označiti kot žrtve. Ravnokar prenavljamo avstrijsko razstavo v Auschwitzu, ki je bila tedaj pripravljena od Hermanna Langbeina in drugih političnih preživelih. Ti ljudje so se seveda lahko označili kot žrtve. Moramo kritično razmišljati o implikacijah tega pojma, kajti eno so ljudje, ki so bili zasledovani in eno je država, ki noče prevzeti odgovornosti.


Kakšne generacijske razlike obstajajo pri obdelavi travme?


Moj oče, ki je bil osebno prizadet od nacionalsocializma, je nas verjetno poskušal ščititi. Sem tipična zastopnica druge generacije, ki je zrasla z molkom. Moram pa tudi reci, da ga nisem spraševala o tej temi. Bala sem se, da bi on, če bi ga vprašala, kako je doživel ta čas, kaj se mu je zgodilo, ali zakaj je zbežal v Palestino, to spraševanje razumel kot očitek, zakaj moja babica ni bila rešena. Druga generacija je pogosto nekako ujeta v mrtvi točki: na eni strani obstaja možnost, če preveč vprašujemo, da povzročimo bolečine, na drugi strani pa nas hoče prva generacija ščititi in nas noče obremenjevati. Tretja generacija je veliko bolj prosta, kar se tega tiče. Moji nečakinji je moj oče na primer lahko pripovedoval veliko več in ona je lahko tudi veliko bolj prosto stavljala vprašanja. Tu je tudi distanca pomebna: čim večja je, tem prosteje se lahko približaš temi.


Vaš oče, Erich Lessing, je bil znan fotograf. Kako je njegova življenjska zgodba oz. njegova vzgoja vplivala na vaše razumevanje judovske identitete?


Odkrito rečeno: sploh ne. Moj oče je vedno rekel, da ne ve, ali je sploh za lastno bar micvo bil v sinagogi. On je bil tako nejudovski, kot so to bili mnogi v 1930. letih. Družina je živela v osmem dunajskem okraju in sinagoge, kot rečeno, ni obiskoval. Pogosto sva diskutirala o tem. Jaz sem zelo verna, ne religiozna, ne sledim ortodoksnim pravilom, ampak verna. Moj oče me je vedno vprašal: »Hannah, v kaj verjameš? Saj ni mogoče, da si verna. Po holokavstu ne moreš verovati v kaj. Kje je bil tvoj Bog tedaj?« On mi judovstva sploh ni posredoval, to sem odkrila preko prijateljev in prijateljic. On je tudi šele preko Hitlerja spoznal, da je bil judovskega porekla. Judovski element v naši družini sploh ni obstajal. To seveda še poveča absurdnost, da te začnejo zasledovati ali te umorijo, četudi se, kot moj oče ali moja babica, sploh ne identificiraš s to vero. Vera za mojo družino, iz katere izviram, nikoli ni bila pomembna.


Kako ocenjujete aktualno situacijo judovskega prebivalstva v Avstriji?


Sem rojena Avstrijka. Leta 1970 sem vstopila v judovsko študenstko organizacijo. Bili smo zelo politično aktivni, npr. smo se tudi tepli z neonacisti. Danes sem verjetno ena redkih, ki vidno nosi Davidovo zvezdo. Nikoli se nisem skrivala. V zgodnjih 1980. letih sem dobila nekaj grozilnih pisem, v katerih so bile črke lepo izrezane iz časopisa. V tistih je pisalo »Judinja, crkni!«, »Tudi tebe še dobimo« itd. Mogoče je čudno, ampak tega nikoli nisem občutila kot nevarnost.
Mislim, da smo kot judovska skupnost danes zelo respektirani oz. respektirane. Odkar delam za nacionalni fond, je »Israelitische Kultusgemeinde Wien« bila v času vseh vlad vključena v pomembne odločitve. Boj proti antisemitizmu je bila pomembna točka v vseh vladnih načrtih. Pri zelo vidnih znakih judovske vere seveda vedno obstaja možnost, da te zmerjajo. Ampak šansa aktivne nevarnosti, kot npr. obstaja v Franciji ali v ZDA, je po mojem precej majhna.


Če pride do diskriminacije zaradi vidnih znakov vere (dolga obleka, lasulja itd.), ali učinkuje tu neke vrste prisila do asimilacije?


Če nekdo živi zelo ortodoksno, ne bo mogel prilagoditi svoje zunanjosti, ker to nasprotuje prepričanju. Judovska žena, ki je zelo ortodoksno zrasla, ali tudi muslimanka, ki je zrasla z naglavno ruto ali burko, ima torej težavo slediti tej prisili do asimilacije, četudi bi se hotela izogibati zmerjanju. Grozno pa se mi zdi, da neko ženo, če noče nositi lasulje, ortodoksno občestvo k temu prisili. Toda, če ona to stori iz prepričanja, potem se temu tudi naj ne bi morala odreči. V 1930. letih je obstajala močna asimilacija Judov in Judinj. Toda to nič ni pomagalo. Hitler je tudi asimilirane Jude in Judinje zasledoval.
Če se nek sistem odloči, da zasleduje neko skupino ljudi, tudi ne pomaga, če navzven ne pokažeš svojega porekla ali če si še tako zelo asimilaran. Tega se moramo zavedati.


V letih 2007 in 2006 ste publicirali besedila k temi restitucija. Zakaj je restitucija tako pomembna za žrtvene skupine?


Za generacijo preživelih je verjetno s strani Avstrije bil najbolj pomemben korak, da je država priznala krivdo in se oprostila. Druga generacija je pogosto zrasla v neke vrste negotovosti. Pri tem ne gre primarno za denar, temveč pogosto za to, kaj se je družini ukradlo. Bili so okradeni. V restituciji seveda ni bilo možno restituirati vsega – to je realnost tega, kar se je določilo v Washingtonu v fondu za restitucijo. V sklopu tega smo delali mnogo družinskih rešerš. Za mnoge ni bila restitucija stvari, ampak znanje družinske zgodovine najvažnejša točka. Govorimo o restituciji, ne o popravi škode – škode se ne da popraviti. Ko sem pričela delati kot generalna sekretarka v nacionalnem fondu republike Avstrije za žrtve nacionalsocializma, sem vprašala očeta, kaj pričakuje od mene. Odgovoril je: »Mi lahko vrneš moje ukradeno otroštvo? Ali mi lahko vrneš mamo iz Auschwitza?« Takšnih škod se ne da popraviti. Restitucija je vprašanje pravice za drugo generacijo. Gre za to, da se krivico v majhni meri spet spremeni v pravico.


V sklopu vašega dela pogosto potujete v ZDA. ZDA in Avstrija sta v drugi svetovni vojni agirali v zelo različnih vlogah. V čem se razlikujeta vidika na spominjanje in nacionalsocializem?


V ZDA živi mnogo avstrijskih preživelih, ki so tja zbežali. Oni vidijo Avstrijo še vedno tako, kot je bila v 1930. letih. Američani in Američanke vidijo Avstrijo tako, kot je prikazana v filmu »The sound of music«. (Moj oče je tedaj fotografsko spremljal snemanje filma.) Če govorim z judovskimi Američani in Američankami, potem me pogosto vprašajo: »Kako lahko živiš v tako antisemitični državi?« Če jim potem povem, kaj smo od 1990. let naprej naredili v sklopu antisemitizma in obdelave zgodovine, so vedno impresionirani. Moraš enostavno z ljudmi govoriti. Imajo neko predstavo, ki se lahko le z informacijami in razlagami spremeni.


Kako se lahko sensibilizira ljudi glede holokavsta?


Mislim, da moramo iti zgodaj v šole in posredovati pozornost in čuječnost. Ljudje so ljudje, ne glede na to, kakšni etniji, veri itd. pripadajo. Že mnogo let hodim s pričami časa na šole. Vedno naredi vtis, kako dijaki in dijakinje reagirajo nanje.
Preživeli in preživele imajo neverjetno moč. Lucija Heilman mi je enkrat rekla, če doseže enega otroka na razred s svojo zgodbo, potem je to že dovolj.


want more details?

Fill in your details and we'll be in touch