Uspelo je Mladinski dom razviti v pravi mladinski center

S pogumno, skorajda drzno odločitvijo pred 37 leti – se namesto z obvladljivo znanstveno potjo slovenista na celovški univerzi spoprijeti z izjemnim izzivom celostne realizacije projekta Mladinski dom – si je Jože Blajs uresničil navsezadnje enega svojih življenjskih ciljev – delo z mladino! In – projekt je sijajno uspel! V pogovoru z njim sem obiskal nekaj njegovih postaj na tej poti. Po 36 letih kot ravnatelj Mladinskega doma SŠD je zdaj predal vajeti v mlajše roke.


Celovec – Pogovor z dolgoletnim ravnateljem Mladinskega doma Jožetom Blajsom

Kakšni občutki prevladujejo: Otožnost, da puščaš za seboj »svoj projekt prepojen s srčno krvjo«, ali veselje nad »znova pridobljeno zlato svobodo«?


Jože Blajs: Oboje! Že nekaj časa sem se veselil novega življenjskega obdobja, pa čeprav vsi znanci, ki so le-to že dosegli, pravijo, da nimajo časa. Vesel sem tudi, da smo našli naslednico, ki pozna ustanovo do podrobnosti, in je vodstvo po tolikih letih spet prišlo v ženske roke. Prepričan sem, da bo Gerlinde Nadrag-Blajs kos izzivom, ki jo čakajo, pa čeprav vladajoče izredne razmere pomenijo zanjo pravi ognjeni krst. Znova pridobljena zlata svoboda pa je pozitivna posledica dejstva, da ob odhodu v pokoj odpade predvsem tisto breme, ki je rezultat odgovornosti za stvari, na katere človek nimaš vpliva ali pa le v omejenem obsegu.


Po drugi strani pa sem tudi žalosten, saj odhajam iz ustanove, ki zame ni bila le delovno mesto ampak tudi vir veselja in zadovoljstva. Tukaj sem srečeval mnoge zanimive, predvsem mlade ljudi in sodeloval z angažiranimi osebami, s katerimi sem lahko delil vse uspehe in tudi razočarnja. To otožnost pa povečujejo sedajšnje izredne razmere, saj sem odhod načrtoval kot skupen praznik celotnega kolektiva in odbora in ne kot odhod, ko si še rok naj ne bi podali. V vseh teh letih je bilo mnogo živahnih trenutkov, ko sem si želel več miru. Takšnega, kot je vladal prav v mojih zadnjih službenih dnevih, pa nikoli. Toda vse to je samo ugotovitev in nobeno tarnjanje, saj se zavedam, da so posledice te pandemije, ki jih čuti ogromna množica drugih ljudi popolnoma neprimerljivo hujše.


»Tvoj« Mladinski dom je vsekakor veliko več kot le dijaški dom. Kaj vse je v teh desetletjih iz njega vzklilo, kaj v njem še nastalo?


Kmalu po zaključeni izgradnji doma je ravnateljica Ančka Kokot odšla v pokoj. Takratni predsednik Slovenskega šolskega društva me je vprašal, če bi bil pripravljen prevzeti odgovorno nalogo naslednika. Odločitev ni bila lahka, saj me je prav takrat tudi moj profesor na celovški slavistiki vabil k sodelovanju. Odločil sem se za Mladinski dom, ker je novo poslopje, zgrajeno po načrtih tudi mojega gimnazijskega profesorja Janeza Oswalda, ponujalo velike možnosti za uresničitev vizije o mladinskem centru sredi Celovca, kjer je slovenščina samoumevna. Ob podpori odbornic in odbornikov Slovenskega šolskega društva, najprej pod vodstvom Francija Einspielerja, sedaj pa že 29 let Avguština Malleja in v sodelovanju z mnogimi drugimi je uspelo s pomočjo načrtnega iskanja sinergij na področju pred- in obšolske dejavnosti razviti Mladinski dom v pravi mladinski center.


Kolikim ustanovam torej Mladinski dom danes nudi streho nad glavo?


Tam imajo sedaj z dijaškim in študentskim domom skupno streho vrtec »Sonce«, varstvo ABCČ, Slovenska študijska knjižnica (SŠK), Slovenska glasbena šola (GŠ dežele Koroške), Košarkarski klub »Koš«, Slovenski znanstveni inštitut (SZI), Volbankova ustanova Promlad in Delovna skupnost privatnih dvo- in večjezičnih vrtcev. Zato je v tem času Mladinski dom doživel tudi dve večji dogradnji, v zadnjih letih pa nam je uspelo obnoviti še večji del ostalih prostorov. Poleg omenjenih organizacij in ustanov pa centralna uprava v Mladinskem domu v Celovcu skrbi tudi za društvena vrtca »Minka« v Škofičah in »Pika« v Šentprimožu.


Ladjo takšnih dimenzij je mogoče uspešno krmariti le z ustrezno posadko strokovnih sodelavk in sodelavcev. Kako ti je uspevala personalna politika?


Personalna politika je poleg vsakoletne finančne konstrukcije nedvomno najzahtevnejši del vodenja take ustanove. Dejstvo, da sem bil na začetku po sili razmer nekaj časa hišnik, vzgojitelj in ravnatelj, se je pri tem pozneje izkazalo kot zelo koristno. Tako sem že zgodaj spoznal, da je uspešno delovanje take ustanove brez sodelavk in sodelavcev, ki so pripravljeni postati tudi stebri posadke, skoraj nemogoče. Še posebej, če je dejavnost razvejana in kot v Mladinskem domu razdeljena na upravno, pedagoško, kuhinjsko, tehnično in v poletnih počitnicah še turistično področje. Ker vrtci SŠD spadajo pod upravo Mladinskega doma, pa je treba prišteti tudi predšolsko področje. V kompetenci vodij le-teh je ustvarjanje plodnega sodelovanja in kreativnosti znotraj teh skupin, vodja pa naj bi poskrbel za čim boljše povezovanje teh posameznih delov. Upam, da mi je to kolikor toliko uspelo.


Koliko teže pripisuješ timskemu delu?


Vseskozi sem se zavedal, da uspešnost ustanove v prvi vrsti zavisi od angažmaja vsake posamezne sodelavke in vsakega posameznega sodelavca. Da tega ne bi pozabil, sem si na oglasno desko prilepil ugotovitev: »Šef je tako pomemben, da je stalno zaposlen. Vodja pa si bo vedno vzel čas, ko boš potrkal na vrata s svojo dilemo.«
Nemajhne težave v personalni politiki pa v zadnjem času ustvarja pomanjkanje na področju kadrov, še posebej v vrstah manjšinskih ustanov, kjer naj bi sodelavke in sodelavci poleg strokovne izpolnjevali tudi zahtevo po čim boljši dvojezičnosti.


Če se ozreva v zunanjemu svetu bolj prikrito zahtevno logistiko upravljanja takšne razvejane ustanove – kakšni so bili in so ti izzivi?


Kar precejšnji, saj je pri SŠD zaposlenih 30 sodelavk in sodelavcev in se raznih uslug v društvenih ustanovah poslužuje nad 450 otrok in mladostnikov, v poletnih počitnicah pa nad 1.000 gostov. Pri tem niso všteti še vsi tisti, ki tudi posredno koristijo domsko infrastrukturo. Če pri tem pomislimo samo na obseg upravnih nalog kot so korespondenca, knjiženje, obračunavanje plač, prijave, odjave, plačila, direktna komunikacija, stiki s starši, z uradi, z dobavitelji, z raznimi izvajalci, administracija računalniške in druge tehnične opreme, obnovitve, sanacije, poletni turizem ipd., se vidi zahtevnost upravljanja take ustanove. Tudi to, da je skozi skoraj celotno leto treba poskrbeti za 24-urno obratovanje je izziv zase. Ko smo morali zaradi posebnih okoliščin doprinesti svoj delež k finančni konsolidaciji društva s tem, da smo od nekdaj 20 sodelavk in sodelavcev Mladinskega doma sčasoma zmanjšali število zaposlenih za četrtino, pa so se te zahteve še povečale. Če v zadnjih desetih letih ne bi bili izdelali posebnega programa, ki smo ga vseskozi prikrojevali na praktične potrebe posameznih delovnih področij, bi bilo nemogoče vse to tudi administrativno obvladovati. Vsem, ki so pri tem sodelovali, še posebej tistim, ki so to delali iz idealizma in povezanosti z ustanovo, se s tega mesta prav iskreno zahvaljujem.


Potrebna je gotovo tudi pripravljonost na morebitne nepredvidljivosti?


Nedvomno. Poseben izziv je vseskozi predstavljalo tudi pravočasno načrtovanje kakršnihkoli izrednih del, saj je lahko vsaka zamuda ogrožala nemoteno obratovanje. Zato smo poskrbeli za mrežo zanesljivih izvajalcev od pleskarja, preko mizarja, inštalaterja, tehnika pa tja do davčnega svetovalca, ki so upoštevali specifičnost tako velike infrastrukture in bili vedno pripravljeni priskočiti na pomoč tudi takrat, če sta nuja in časovna stiska zahtevali posebno spontanost.
Prav vsi ti izzivi pa so poleg težke predvidljivosti vseh potreb, skrbi in počutja mladine poskrbeli za to, da mi v vseh teh letih nikoli ni bilo dolgčas. In takšnih služb ni veliko, torej sem imel pri začetni odločitvi tudi srečo.


No, pa seveda še dijaki in dijakinje, študentke in študentje. Koliko generacij jih je doživljalo Mladinski dom? Kakšne so tvoje izkušnje z njimi oz. spomini nanje?


Skozi Mladinski dom je v teh letih šlo okoli 3.000 otrok in mladih. To je število, pri katerem ne pomnim več vseh imen. Toda, ko jih preberem na skupnem seznamu ali jih kje priložnostno srečam, se jih večinoma spet spomnim. Pri tem pa se spomnim v glavnem na prijetne dogodke. In to je lepo.
Mladi mi nikoli niso bili vseeno, zato sem bil vedno pripravljen iti z njimi tudi v konflikt, če se mi to ali ono ni zdelo prav. Vedno sem jim skušal prikazati razliko med »fajn« in »prav«. Spoznavati meje – pri tem mislim na tiste, ki so za enakopravno in mirno sožitje potrebne – je možno samo, če jih je kdo pripravljen tudi postavljati in iti zanje v konflikt. Zavedam se, da sem bil pri tem kdaj pa kdaj tudi krivičen, za kar se, če se nisem že, oproščam sedaj.
Žal pa mi je, da sem mnogokrat pri srečanjih z mladimi preveč govoril in premalo poslušal. Ne da bi se opravičeval pa upam trditi, da je to napaka, ki je v vzgoji prepogosta, tako kot dejstvo, da premalo upoštevamo kaj vzgoja sploh pomeni: »Pomagam ti, da boš naredil sam.«


Kaj so bili in so cilji ter vizije SŠD, uresničevani v Mladinskem domu? Kaj je že uspelo in kaj so še načrti za jutri?


Vizijo Slovenskega šolskega društva, da v Celovcu zgradi mladinski center v neposredni bližini treh osrednjih slovenskih izobraževalnih centrov, Slovenske gimnazije, Trgovske akademije in Javne dojezične ljudske šole 24, so leta 1983 z velikim naporom in kljub precejšnjemu nasprotovanju uresničili takratni odborniki, podporniki in sodelavci. Moja naloga je bila skupaj s sodelavkami in sodelavci ter odborom to infrastrukturo napolniti z življenjem, jo razvijati naprej in jo predati v takem stanju, da lahko še naprej služi svojemu namenu.
Naše pedagoške cilje pa smo definirali pod skupno zadolžitvijo »skrb za…«. Skrb za slovenščino, za varnost in dobro počutje, za učni uspeh in soodgovornost, za zdravo življenje in higijeno, spoštljivo komunikajo, pravilno izrabo prostega časa, da jih naštejem le nekaj. S tem smo želeli izraziti, da je pedagoško delo nekaj, kjer je vedno možno še kaj izboljšati in ciljev ne moreš nikoli popolnoma doseči. Mladi so si različni, kot so si bile različne posamezne generacije, ki so šle in gredo in upam, da bodo še dolgo hodile skozi to ustanovo. In to je dobro tako, saj samo tako lahko ostane ustanova mlada in upravičuje svoje ime: »Mladinski dom«. Iz vsega tega pa tudi sledi, da tam dela nikoli ne bo zmanjkalo, potrebna sta le volja in kreativnost.


Verjetnost, da bi kulturno in jezikovno izobraženega človeka iz Lepene ne posrkal kdaj tudi leposlovni tolmun, je majhna. Živ dokaz si. Se ti zdi misel simpatična, da bi svojemu literarnem prvencu izpred let postavil še mladega sopotnika ob bok?


Od mojega prvenca je minilo že osemnajst let. Še dobro vem, da je bila v času nastajanja na delovnem mestu precej naporna situacija. Druga dogradnja in hude finančne težave so povzročale skrbi, ki se jih je celo ponoči bilo težko znebiti. Da bi si ustvaril potrebno privatno distanco, sem se lotil pisanja. Pa ne samo zato. Že vedno sem bil mnenja, da imamo koroški Slovenci, kar zadeva naš jezik, poleg pravic tudi dolžnosti in kaj naj bolj izpolnjuje to dolžnost kot intenzivno ukvarjanje z njim. Pri tem sem spoznal, da je tako početje predvsem povezano z garanjem in vztrajnostjo. Zato ne vem, če bi to še zmogel, pa čeprav bi me mikalo.


Lepenčan, Kapelčan – tudi to je logika – ima del svojih korenin v Slovenskem prosvetnem društvu Zarja. Več let si mu tudi predsedoval, pripravljal kabaretistične delikatese za pust …?


Priznati moram, da sem bil rad predsednik, čeprav je bilo to predsedovanje povezano s precejšnjo investicijo časa in energije, saj je »Zarja« društvo, ki je imelo vedno razvejano dejavnost in v svojih aktivnih članih precejšen naboj inovativnosti. Ko sem pred dvaindvajsetimi leti predvsem iz zdravstvenih razlogov predal predsedstvo v mlajše roke, sem bil vesel, da sem našel naslednika, ki sta mu inovativnost in kreativnost važni, saj se tudi delo v društvih z novimi časi zelo hitro spreminja.
Poseben konjiček pa je zame do danes ostalo ubadanje z domačim narečjem. Iz tega so nastali številni pustni teksti, pa tudi kabaret. Zame je možnost izražanja humorja dokaz, da je narečje še živo. Zato je verjetneje, da se bom lotil še kakega kabaretističnega »štikelca«. Naslov že imam, tekst je v nastajanju, sestav in naziv skupine dogovorjen, le datum, ki smo ga predvidevali za premiero, še ogrožajo izredni ukrepi zaradi koronavirusa.


Kljub temu, da si si prislužil penzijo, si mladosten in dosti mlad, če pomislim, da imaš še čilega očeta. Kaj torej načrtuješ za prihodnja tri desetletja?


Že v prvem tednu sem spoznal, da imajo znanci, ki so že v pokoju, prav in da bo tudi v tem življenjskem obdobju čas velika dobrina. In to ne samo zato, ker tako hitro mine, ampak tudi, ker ga bo vsak dan vidno manj. Ker sem do sedaj ogromno načrtoval, kar pomeni, da sem se veliko ukvarjal s prihodnostjo, bom sedaj skušal intenzivneje živeti v sedanjosti in znova poiskati stike, ki sem jih zaradi službenih dolžnosti mnogokrat zanemarjal. Veselim pa se tudi rokodelskih del, kjer je rezultat precej hitreje viden kot v vzgoji …


Emanuel Polanšek


want more details?

Fill in your details and we'll be in touch