Upor je treba končno ustrezno ovrednotiti in javno spoštovati

Koroški partizani in partizanke so bili pomembni akterji pri nastanku države

Celovec – „V letu 2020 bi bilo pričakovati, da ima upor koroških Slovencev in Slovenk pomembno mesto in da so njihovi dosežki priznani s strani politike in zgodovinopisja. Na žalost je ravno nasprotno“, ugotavlja Olga Voglauer, deželna govornica Koroških Zelenih in poslanka v Državnem zboru. Sicer se omenja, da so bile slovenske skupine partizanov pomembni akterji predvsem zaradi političnega pomena avstrijskega upora pri nastanku države. V javnem spominjanju pa premnogokrat ni prostora za upornike in upornice ter žrtve nacizma.

Mit o „samoosvoboditvi“ ne sme postati del javnega zgodovinopisja 


„Legendi o junaškem ravnanju nacističnih elit, ki so edino odgovorne za mirno predajo Koroške, mora končno slediti vsestranski pogled na zgodovinska dejstva“, zahteva Voglauer.


Pri tem navaja celovškega zgodovinarja Valentina Simo, ki je analiziral na simpoziju družbe Alfreda Klahra: „Izhodišče leta 1945 se lahko opiše takole: Ko je vojaški poraz nacionalsocialističnega režima postajal vse bolj očividen, se je zdelo, da se stare (nemško-)koroške politične elite ne bojijo ničesar bolj, kot pa bližajočih se partizanov in okupacije Koroške s strani jugoslovanskih ali sovjetskih enot. Ta strah jim je bil skupen z nacionalsocialisti. To ujemanje med pre- in postnacističnimi elitami in nacionalsocialističnimi oblastniki je privedlo do tega, da je v uradnem zgodovinopisju Koroške nastal (še en) mit – namreč ta o ‚samoosvoboditvi‘ Koroške.“



„Ob 75. obletnici je čas, da se soočamo z dejstvi. Govorenje o ‚samoosvoboditvi‘, ne da bi se pri tem upošteval celotni zgodovinski kontekst – kot to počne koroška Deželna vlada – je nevarno in meji na zgodovinski revizionizem, ki ga ostro obsojam. S tem se namreč zaničuje in ponižuje dosežke upornikov in upornic, ki so udejanili prispevek k osvoboditvi Avstrije, ki je bil zahtevan že v Moskovski deklaraciji leta 1943 in je bil priznan tudi pri pogajanjih za Državno pogodbo leta 1955. Ena teh upornic in junakinj je bila moja babica Ana Zablatnik, ki se je aktivno borila proti nacionalsocialističnemu režimu – in to ne šele od 7. maja 1945 naprej, ko je bila situacija za nacionalsocialiste že brezizgledna“, poudarja Voglauer.



„8. maj je dan veselja – počastimo vse, ki so prispevali k osvoboditvi! Politika in mediji morajo spoštovati dosežke vseh upornikov v javnem diskurzu“, zahteva Voglauer.

want more details?

Fill in your details and we'll be in touch