Nikamor ne bi šla nazaj, vse pa je bilo enkratno

Velinja vas/ Frankfurt Rezi Yildirimlar iz Kruščeve družine v Velinji vasi je bila zaradi poklicnih obveznosti doma že v več evropskih mestih. S sinovoma ves čas govori v svoji materinščini, slovenščini.

Ko je pred nedavnim prejela višja šola za gospodarske poklice v Šentpetru Tischlerjevo nagrado »za izobraževanje številnih generacij mladih, za prizadevanja za ohranitev slovenske jezikovne in narodne identitete«, so bile poudarjene tudi uspešne poklicne poti njenih absolventk in absolventov. Med temi je tudi Rezi Yildirimlar, sicer absolventka tedaj še triletne šole. Zaradi poklicnih obveznosti je bila doma že v več evropskih državah. Danes z družino živi v Frankfurtu, v enem izmed evropskih finančnih središč, ki pa se ji po izkušnjah drugod zdi skoraj že kakor kakšna vas.

Na vasi, v Velinji vasi pri Bilčovsu, je Rezi Yildirimlar, rojena Kropiunig, tudi odraščala, kot najmlajša od devetih otrok v Kruščevi družini. Po triletni šoli v kloštru, kakor se po domače še vedno reče šentpetrski šoli, in po nadaljnjem šolanju na Dunaju je na Semmeringu nadaljevala študij turizma in hotelirstva. In tam spoznala svojega kasnejšega moža Yilmaza. S tem se nista križali samo njuni življenjski poti, temveč sta ti poti v nadaljevanju sledili tudi skupnim tirnicam. Na Dunaju sta se zaposlila vsak v drugi mednarodni hotelirski verigi, »če pa sem pogledala skozi okno, sem ga lahko videla delati na drugi strani Ringa.«

Službeno sta napredovala, rodil se je njun prvi sin Oscar, leta 2005 pa se je začelo »rajžanje.« Hotelska veriga je njenega moža Yilmaza, ki se je po karierni lestvici uspešno vzpenjal, poslala v Amsterdam, žena, ki je tudi v novem mestu delala pri konkurenčnem hotelskem podjetju, in Oscar sta sledila. Na Nizozemskem se je družina povečala še za drugega sina Alexa. 

V družini je jezikovna mešanica ves čas pestra. Med seboj Rezi in Yilmaz govorita v glavnem po nemško, s sinovoma oče govori v svoji materinščini, turščini, doma je namreč iz Istanbula, mati pa z njima prav tako govori v svoji materinščini, v slovenščini, v domačem velinjskem narečju. In tako je ostalo tudi pri nadaljnjem »rajžanju« družine po Evropi.

Iz Amsterdama je pot vodila naprej v angleški Manchester, Yilmaz je tam že napredoval v generalnega direktorja hotela. Ko je nekega večera svoji ženi Rezi razkril, da bo treba spet potovati, tokrat v Bukarešto, ga je ona prestrašeno vprašala, kaj da je naredil narobe, saj so imeli v Angliji »najboljše življenje, ki si ga lahko predstavljaš«. Pa ni storil nič narobe. Ravno obratno. V romunski prestolnici je bilo treba »zagnati« nov hotel, ki je bil sicer sila moderen, a je bolj sameval, za to nalogo pa so izbrali njega. S prvotno 20-odstotne zasedenosti je Yilmazu, medtem že območnemu vodji hotelske verige, uspelo hišo pripeljati skoraj do polne zasedenosti.

Nato pa Moskva. Mož je tam bil že regionalni vodja, odgovoren skoraj za celotno območje bivše Sovjetske zveze, družina pa je spoznala povsem nove dimenzije velikosti. Ni samo Rusija  največja država na svetu, Moskva je tudi največje evropsko mesto, v njej pa so ceste sedempasovne – za eno samo smer. 

Selitev v nemški Frankfurt je po tej izkušnji bila skoraj že vrnitev na vas, pravi Rezi. Upa, da bo Frankfurt tudi zadnja poklicna selitev. Starejši sin tam že študira, mlajši hodi v šolo, ohranitev stikov s prijatelji, ki sta jih dobila med življenjem po evropskih mestih, danes olajšajo pridobitve internetne dobe. Tudi sama ostaja na ta način tesno povezana s svojim številnim koroškim sorodstvom. In pravi, da ne more »reči, kje je bilo najlepše. Nikamor ne bi šla nazaj, vse pa je bilo enkratno.« Med svojim nomadstvom se je privadila tudi lokalnih jezikov, nikjer več je »ne morejo prodati.« V družini pa naprej ohranja tudi slovenščino.

Po poklicni upokojitvi nameravata z možem izmenično pol leta preživeti na Koroškem, pol leta pa na otoku v Egejskem morju. Na vprašanje, če sedaj kaj pogreša rodne kraje, pa se najprej zatopi, potem pogleda naravnost v oči, se nasmehne in pove: »Ja, že.« Na vprašanje, kako kaj po vseh teh letih v tujini in poklicnih selitvah dojema pojem domovine, pa Rezi odvrne: »Domovina? Vselej tam, kjer so mož in otroka. Tam je moje središče življenja.«

want more details?

Fill in your details and we'll be in touch