O Prežihovem Vorancu, svetilniku humanizma v času skrajnosti

S tradicionalno proslavo v ORF-teatru v Celovcu so KKZ, SPZ, DSPA in slovenski generalni konzulat počastili slovenski kulturni praznik. Bil je v znamenju 70-letnice smrti Prežihovega Voranca, slavnostna govornica pa Mateja Ratej. 

Celovec Dva dni pred uradnim dnem slovenskega kulturnega praznika, ki ga slovenski narod obhaja na dan smrti pesnika Franceta Prešerna 8. februarja, v Republiki Sloveniji pa je ta dan celo dela prosti dan, kar je verjetno svetovni unikum, so Krščanska kulturna zveza, Slovenska prosvetna zveza, Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji ter slovenski 

generalni konzulat minuli četrtek vabili v Celovec v ORF-teater na tradicionalno skupno proslavo. Letos je bila v znamenju predvsem ene obletnice. 

V pozdravnih besedah je slovenski generalni konzul omenil več letošnjih obletnic, med drugim mineva 220 let od Prešernovega in prav toliko let od rojstva škofa An

tona Martina Slomška, ki se je rodil le teden dni pred pesnikom, 100 let od koroškega plebiscita, 70 let od smrti Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca in 30 let od plebiscita za samostojno Slovenijo. »Med omenjenimi obletnicami se mi najpomembnejša zdi slednja, saj smo Slovenci uspeli ustvariti svojo državo, ki skrbi za ohranitev slovenskega jezika, kulture in identitete z vsemi državnimi, izobraževalnimi, kulturnimi in drugimi institucijami, ki poslujejo v slovenskem jeziku. S tem smo vzeli našo usodo v svoje roke. Slovenski jezik, kultura in identiteta v sosednjih državah, kjer so Slovenci postali manjšina, o kateri odločajo drugi, pa so povsod ogroženi.« A Novak je obenem opozoril, da so koroški Slovenci »uspeli razviti literaturo, glasbo, likovno umetnost, gledališko dejavnost, film in še številne druge kulture dejavnosti na zavidljivo visokem nivoju.« 

Osrednja proslava koroških Slovencev v ORF-teatru je tokrat vseeno bila v znamenju 70-letnice Vorančeve smrti. V romanu Požganica, ki je izšel leta 1939, Prežihov Voranc opisuje dogajanje na Koroškem po prvi svetovni vojni do plebiscita, o pisatelju 

in njegovem delu je na proslavi spregovorila Mateja Ratej, zgodovinarka na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Za Prežihovega Voranca »je bila bolj kot umetniška vrednost njegove družbeno angažirane literature pomembna dosledna borba proti izkoriščanju zatiranih. Tudi pri besedilu Požganice, katerega prva zasnova je nastajala leta 1936 v dunajskem zaporu v družbi zaprtih hitlerjancev, med njimi bodočega štajerskega gauleiterja Siegfrieda Uiberreitherja, je mislil predvsem na obsodbo pangermanstva, ki je tedaj razvijalo pošastne oblike v okviru nacistične ideologije, ter progresivni tok z vidika razvoja človeške družbe in posebej slovenstva,« je ocenila. 

Roman Požganica je »edinstvena kulturnozgodovinska analiza dogajanja na Koroškem po prvi svetovni vojni in sijajna preslikava zgodovinskega dogajanja v literarno 

pripoved,« je dejala Mateja Ratej in opozorila, da je bil Prežihov Voranc »kritičen do slovenskega nacionalnega gibanja, ker je menil, da na Koroškem ni bilo dovolj podprto s socialno vsebino in se zato ni moglo učinkovito približati kolektivnim trenjem na meji slovanstva in germanstva, katerih agens je bilo po njegovem socialno izživljanje dominantnega, praviloma nemškega, nad podrejenim, praviloma slovenskim, človekom.« Pisatelj Lovro Kuhar – Prežihov Voranc sam pa je po njenem prepričanju »edinstveni svetilnik humanizma v času, ko je bil princip človečnosti razpet do svojih skrajnih meja.« 

Kulturno so proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku v Celovcu oblikovali Andrej Feinig na klavirju, tenorist Matej Krištof, kitaristki Zala Moschitz in Katarina Sima ter Alenka Hain in Aleksander Tolmaier, ki sta brala iz Požganice. 

want more details?

Fill in your details and we'll be in touch