O koroškem plebiscitu 10. oktobra 1920

Dunaj Na skupni prireditvi Slovenskega inštituta in Inštituta za avstrijske vede je Teodor Domej iz različnih zornih kotov osvetlil dramatične zaplete in razplete okrog koroškega plebiscita, na katerem se je pred sto leti, 10. oktobra 1920,  večina  glasovalcev odločila, da s Slovenci naseljena koroška  področja ostanejo v Avstriji.

Po razpadu Avstro­-Ogrske je mirovna pogodba v Saint Germainu z novo Republiko Avstrijo 10. septembra 1919 sicer skušala določiti mejo med Avstrijo in novo južnoslovansko državo. Spor je nastal predvsem zaradi Koroške, katere južni del so ob hudem odporu krajevnih nemških brambovcev zasedle čete novo nastale južnoslovanske Kraljevine  Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), kot se je prvotno imenovala poznejša Jugoslavija. Na konferenci so se zaradi neenotnosti sodelujočih držav  oblikovale različne komisije, da bi na terenu ugotovile voljo prebivalstva. Ustanovili so dve coni. Cona A z Velikovcem je bila zasedena s četami Kraljevine SHS, cona B s Celovcem in območjem severno od Vrbskega jezera pa je ostala pod avstrijsko upravo. Določili so, da se glasovanje izvede najprej v coni A. Če se bo tam večina odločila za novo jugoslovansko državo, se mora plebiscit izvršiti tudi v coni B. Do tega ni prišlo, ker se je v pretežno s Slovenci naseljeni coni A odločilo za Avstrijo kar 59% prebivalstva, za Kraljevino SHS pa le 40% oziroma 15.279 prebivalcev.

Vzroki za to usodno odločitev so bili različni in mnogoštevilni.  Slovenska propaganda je nastopala precej nespretno in protinemško, medtem ko je avstrijska propaganda poudarjala solidarnost nemško govorečega prebivalstva s koroškimi Slovenci, ki da bodo imeli v Avstriji vse pravice, in omenjala ekonomske koristi, če se odločijo za Avstrijo.

Posledice plebiscita so bile dolgoročne in segajo v današnji čas. Mnogi  Slovenci, ki so na plebiscitu večinsko glasovali za Avstrijo, so se v sledečih radikalizacijah političnega položaja približali vindišarski teoriji in se postopoma asimilirali v večinski narod. Zavedni Slovenci na Koroškem pa so postali manjšina. Zagotovljene so jim sicer bile nekatere pravice, vendar pa se po mnenju Domeja mirovna pogodba v Saint Germainu ni kaj dosti ozirala na zaščito manjšin. Nasprotno: zaželena je bila takoimenova postopna »državna homogenizacija«, torej spajanje manjšinskega prebivalstva z drugojezično večino, kar naj bi zagotovilo državno enotnost, stabilnost in mir. To strategijo neupoštevanja drugačnosti  so v svoji politiki marljivo uporabile številne države, fašistična Italija, a tudi Jugoslavija, ko je kralj Aleksander uvedel diktaturo in iz treh priznanih narodov Srbov, Hrvatov in Slovencev skušal oblikovati nekakšno skupno narodno občestvo.

Plebiscit zasejal nezaupanje

Predavatelj Teodor Domej, ki je bil do upokojitve strokovni nadzornik za slovenščino na koroških višjih in visokih šolah in je avtor številnih znanstvenih publikacij in strokovnih člankov, je v svojem razvejenem dunajskem predavanju opozoril na vrsto bolj ali manj znanih dejstev, ki so zaznamovala tedanje dogajanje. Predvsem je opozoril na asimetrijo med nemško govorečim in slovenskim koroškim prebivalstvom. Socialna struktura slovenskega prebivalstva se je velikokrat ločila od strukture nemškega prebivalstva, ki se je nagibalo k nemškemu liberalizmu. Večinoma je bilo v ekonomsko boljšem položaju kot pretežno slovensko katoliško prebivalstvo na podeželju.

Menil je, da bi bilo bolje, ko bi se zgodovina drugače zasukala in plebiscita ne bi bilo. Ta je namreč zasejal nezaupanje med ljudi. Delitve na zavedne Slovence in manj zavedne in nezavedne Slovence ter narodne odpadnike – renegate so bile na dnevnem redu. Istočasno se je med nemškim prebivalstvom odpor do drugačnega slovenskega sodeželana stopnjeval v agresivni nacionalizem in nudil ugodne pogoje za razrast ahumane  nacionalnosocialistične miselnosti.

Teodor Domej je svoj referat o dramatičnih letih 1918 – 1920 na Koroškem  razpel v širok lok med regionalnim in mednarodnim dogajanjem s skrbno podano analizo nacionalno – nacionalističnega časa v obdobju koroškega plebiscita. To se je bistveno razlikovalo od prednacionalnega obdobja sto in več let nazaj. Značilna je bila tudi njegova ugotovitev, da je bilo na Koroškem za slovensko vztrajanje zaradi stalne izpostavljenosti v nemštvo vedno potrebno veliko »avtodidaktične energije«, saj je bila izobrazba v slovenskem jeziku kljub uram slovenščine v celovški gimnaziji že v drugi polovici 19. stoletja in kljub utrakvističnemu dvojezičnemu delno slovenskemu pouku v ljudskih šolah pomanjkljiva.

Še več dogodkov v SI na Dunaju

Referenta Domeja je po pozdravnem nagovoru predsednika dunajskega Inštituta za avstrijske vede, univerzitetnega profesorja Ernsta Bruckmüllerja, podrobneje predstavil zgodovinar in univerzitetni profesor Walter Lukan, ki je med drugim avtor znane publikacije Habsburška monarhija in Slovenci v prvi svetovni vojni. Ob zaključku se je predsednik Slovenskega inštituta Herbert Seher zahvalil predavatelju in številnim obiskovalcem za dober obisk in naklonjenost in napovedal več novih kulturnih dogodkov, med drugim spominski večer, ki bo ob slovenskem kulturnem prazniku, Prešernovem dnevu, posvečen pokojni slovenski koroški pesnici Milki Hartman. Prireditve o koroškem plebiscitu se je udeležilo več pomembnih gostov, med drugim avstrijski diplomat, nekdanji visoki predstavnik Združenih narodov v Bosni in Hercegovini in politik s slovenskimi koroškimi koreninami Wolfgang Petritsch.       

want more details?

Fill in your details and we'll be in touch